V nedeljo sva šla z Nino v kitajsko restavracijo. Že celo večnost nisem bil v kitajski, še posebno ne na sedmi dan. Pa ne, ker ne bi jedel kitajske hrane – prej nasprotno, piščanec gong bao in riževi rezanci v različnih preobrazbah so redno na meniju. So se pa kitajske specialitete z leti iz nečesa posebnega in prazničnega spremenile v skoraj vsakodnevno zadevo; v nekaj, kar praviloma naročiš na dom in hitro zmečeš vase. Na kavču, pred televizijo. Kar je bil nekoč obred, je danes rutina.
Nedelja je bila torej po dolgem času dan za kitajca in restavracija je bila na najino presenečenje polna skoraj do zadnjega kotička. Še posebej zabasana je bila sosednja miza, specialna, tista ta okrogla. Okrog nje se je uspela natlačiti manjša rodbina, ki je očitno nekaj praznovala. Družba je bila sicer dokaj mirna in nadvse simpatična, a že zaradi svoje številčnosti je preglasila vse ostale zvoke v prostoru. In če je nekdo glasen, mu hočeš nočeš moraš prisluhniti. Familija je bila očitno z Dolenjskega, na pamet bi rekel, da iz Ribnice ali Velikih Lašč.
Upam si trditi, da z Nino nisva tipična hohštaplerska meščana, ki bi vihala nos nad dialekti, ki "ne spadajo" v urbano okolje. Po drugi strani pa je treba priznati, da je neka vsaj minimalna doza večvrednostnega kompleksa vtkana v globine podzavesti slehernega prebivalca ali prebivalke mesta. Mi imamo iz svojih betonskih citadel pač boljši razgled nad veličino in kompleksnostjo sveta kot tisti, ki iz spalnice gledajo njivo na sosedovem bregu, tako pač je. Mi smo kozmopoliti in kitajsko hrano jemo doma, na kavču, pred televizijo, družina za sosednjo mizo – tisto ta okroglo – pa je očitno prišla v nedeljo h kitajcu na praznovanje in po svojo dozo svetovljanstva.
Potem pa k njim pristopi natakarica, seveda Kitajka, in izkaže se, da polovica omizja tekoče govori njen jezik. Z Nino se spogledava, in čeprav prej o njih nisva spregovorila niti besede, naju spreleti ista misel: hmnja, kdo je tukaj svetovljan?
Moje leto se je začelo kot simpatičen preplet vseh možnih stereotipov, predsodkov in zgodb, polnih skoraj arhetipskih prispodob. Za slednjo je poskrbela prva afera novega leta – Urškina pot na Dunaj. Predsednica našega državnega zbora nas že s svojim imenom zapelje v prigodo, ki jo vsi dobro poznamo – dogaja se na trgu, kjer pojejo gosli in cimbale, konča pa se z nenadejano potjo tja, kjer Donava bistri pridruži se Savi. No, Urška je šla tokrat v nasprotno smer, in namesto da bi splavala po vodi, je letala po zraku.
Kje sploh začeti? Štorija je naravnost fenomenalna – vrhunska telenovela, polna anahronizmov, čudaških nedoslednosti in zabavnih simbolnih momentov. Svojevrsten anahronizem je že sam dogodek, ki se ga je predsednica parlamenta udeležila. Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov je seveda vrhunska glasbena izkušnja, hkrati pa tudi že rahlo preživeta parada malomeščanstva, ki v 21. stoletju ne more izgledati drugače kot malo hecen teater. In v svoji trmasti nespremenljivosti je po svoje simpatična, zato brez nje ne moremo, ne smetana ne plebs. No, pri stebrih družbe, ki se zadeve udeležijo, ima vse skupaj verjetno vonj najdražjega parfuma, pri nas, običajnih smrtnikih, pa glasba Straussov diši po pogreti sarmi.
Urška je imela sarme očitno dovolj, vpregla je iskrega falcona in v najvišji prestavi poletela v našo bivšo prestolnico
Urška je imela sarme očitno dovolj, vpregla je iskrega falcona in v najvišji prestavi poletela v našo bivšo prestolnico. In ko je bila soočena s prvimi kritikami, nas je v stilu najvišjega sloja, ki mu zdaj pripada, in kot prava svetovljanka vzvišeno pošolala, češ, kako pa naj bi šla? Naj se mar pelje s kočijo? Seveda ne, spoštovana predsednica, saj niste iz Ribnice, da bi na Dunaj tovorili suho robo pa kostanj. In saj vendar niste bečka konjušarka.
Da ne izpade vse skupaj kot poceni ad personam osiranje – zgodba se mi zdi zabavna in zaslužila bi si izčrpno in karseda neresno teoretsko analizo. Politični vrh pa je pač predstavnik skupnosti in ogledalo vseh njenih oziroma naših lastnosti, od svetovljanstva in sofisticiranosti do kmetavzarij in neumnosti, pri čemer vse našteto ni vselej takšno, kot se kaže na prvi pogled.
Stereotipi so zanimive in raznolike živali, enega bolj prijetnih zadnje dni doživljam v svojem glasbenem udejstvovanju. S Chrisom Eckmanom pripravljava koncert v okviru cikla 1na1 – kombinacija dveh kantavtorjev, dve kitari, dva glasova, to je to, zelo preprost koncept, ki ima v sebi nekaj starodavnega. Zadeve se neizmerno veselim in naravnost počaščen sem, da je Chris pristal na sodelovanje z mano. In že dolgo nisem toliko vadil in razmišljal o kakem glasbenem izzivu.
A kakorkoli obračam, dva tipa s kitaro je stereotip – morda se zato že tako dolgo nisem odločil za tovrstno glasbeno iskanje –, eno izmed področij preigravanja stereotipov pa so seveda vici in vici o glasbenikih so poglavje zase. Ko se je porodila ideja o sodelovanju s Chrisom, sem praktično v istem trenutku na enega pomislil. Glede na to, da ga prej še nisem slišal, je morda celo moje avtorsko delo, ampak saj je vseeno, vici so skupna last. Ta je zelo preprost, vprašanje in odgovor: Kaj je bolj dolgočasno od tipa s kitaro? Dva tipa s kitaro.
In potem se dobiva. In začneva. In kar naenkrat se v tej najpreprostejši obliki skupne igre zgodi čarovnija. Pojma nimam, od kod se je prikradla, ampak tukaj je, v sobi, v kateri s Chrisom brenkava vsak po svojih šestih strunah in pojeva. Ja, zato je kantavtorski duet tako priljubljena in razširjena stvar. Včasih se res zdi prežvečena in zlajnana, ampak ko dela, dela. Dva tipa s kitaro – to je dobesedni stereo-tip. V najbolj pozitivnem pomenu besede.
Pa še modra misel za zaključek – naj bom tokrat tudi v tem smislu stereotipen: Življenje je precej dolgočasno in predvidljivo, razen takrat, ko preseneti. Presenetiti pa zna na nebroj načinov.
