20. februarja 1816 se je v rimskem gledališču Argentina zgodila premiera opere Seviljski brivec Gioacchina Rossinija. Krstna uprizoritev dela, ki je danes nesporna klasika z elementi pop hita, je bila fiasko. Razlog ni bila sama muzika – ta je hitro kupila poslušalke in poslušalce – pač pa razgrajanje pristašev skladatelja Giovanija Paisiella. Ta je isti libreto, ki ga je po Beaumarchejevi komediji napisal Cesare Sterbini, uglasbil že leta 1782, 34 let prej. Danes je Paisiello neprimerno manj znano ime od Rossinija, a takrat je bilo drugače, oboževalke in oboževalci starejšega Rossinijevega sodobnika so dejstvo, da je zgodba o brivcu iz Sevilje dobila novo operno podobo, sprejeli z brutalnim neodobravanjem. Napovedali so izgrede in obetal se je škandal.
Škandal!
Škandali so nekaj neizmerno ambivalentnega. Seveda se nad njimi vsi zgražamo – so simptom vsega, kar je v naši družbi narobe, in znak zablodelosti časa, ki ni bil še nikoli (dokaz za to imamo na dlani) tako iz tira. Škandal je plastična uprizoritev sicer skrite in nevidne bolezni, za katero bolehamo. Je vrh ledene gore, ki priča o obstoju nečesa še neprimerno bolj strašnega pod gladino.
Po drugi strani pa je škandal spektakel in ena ključnih značilnosti spektakla je, da v njem uživamo. Užitek ima seveda različne obraze, od odkritega naslajanja do moralistične zgroženosti. Tudi ignoranca je v resnici oblika užitka, morda celo najbolj sprevržena od vseh. "To me pa res ne zanima," so besede arogance in tisti, ki jih izreka, v svoji aroganci javno onanira. Kar je v ozadju škandala, se nas morda res ne tiče, sploh kadar gre za osebne zgodbe ljudi, ki jih niti ne poznamo, ampak škandal je stvar vseh, to je v njegovi naravi.
Če je torej škandal nekaj, o čemer imamo vsi, tudi tisti, ki trmasto in vzvišeno molčijo, nekaj za povedat, kaj nam to pove o tistem, kar se skriva v njegovem ozadju? O njegovem vzroku, o človeku, dogodku ali dejanju, ki škandal na nek način ustvari.
Slovar slovenskega knjižnega jezika izpostavlja gospodarski, ljubezenski in politični škandal, točno po tem vrstnem redu. To so torej področja našega življenja, ki najbolj pogosto ustvarjajo škandale, in že na prvi pogled je jasno, da gre za bistvene dimenzije našega skupnostnega in osebnega življenja. Je torej škandal znak pomembnosti? In če se znajdemo v njegovem središču – naj bomo na to ponosni?
Odgovor je verjetno bolj zapleten od škandala samega. Banalnosti in čistokrvne neumnosti, ki so praviloma predmet občega zgražanja, težko povezujemo s praznovanjem in steklenicami šampanjca. V škandalu uživajo tisti, ki ga opazujejo, in ne oni, ki so se znašli v njegovem epicentru, razen če so dovolj spretni, da iz prangerja kujejo novce. Nekateri to dejansko znajo, po drugi strani pa takšne očitke na račun protagonistk in protagonistov škandaloznih zgodb izrekamo vse preveč zlahka in če vendarle vključimo neko minimalno dozo empatije ... Kako ustrojena mora biti koža, ki brez praske prestane vsako bičanje in javni linč?
Ne, cinizem ni na mestu, škandala ne smemo obravnavati zlahka, stvar ni nedolžna in njene posledice so lahko katastrofalne. Hkrati odpira kopico vprašanj in podvprašanj, ki zahtevajo kompleksen premislek, zato se raje vrnimo na začetek, k Seviljskemu brivcu. Tudi kultura in umetnost poznata šlandale, to je seveda dobro znano. Zgodba o Rossiniju in fen klubu Giovanija Paisiella pa je zanimiva iz nekega drugega razloga in v primerjavi s škandali, ki smo jih sicer vajeni, je gotovo nekaj posebnega.
Vsak škandal je povezan s konkretno mero predsodkov, polresnic, poenostavljanja in nevednosti
Vsak škandal je povezan s konkretno mero predsodkov, polresnic, poenostavljanja in nevednosti. Če je nevednost hotena, jo upravičeno imenujemo zloba, če je nehotena, je neumnost. Škandal se kot spektakel torej napaja iz rezervoarja naše majhnosti, zavisti in sovraštva. Pri operi o brivcu iz Anadaluzije pa je na delu nekaj drugega – z dvestoletne (in gotovo tudi poenostavljene, bodimo iskreni) perspektive se zdi, da gre pri oboževalkah in oboževalcih Giovanija Paisiella za iskreno strast in privrženost. Dejstvo, da je nekdo drug ugrabil libreto, ki ga je že uglasbil njim tako ljub skladatelj, se jim zdi nezaslišano. In zato znorijo. Zaradi ljubezni do opere, zaradi strasti do umetnosti.
Izgredi na operni premieri! Škandal! Si predstavljate? V tem je v resnici nekaj lepega, skoraj romantičnega. Ne vem, če obstaja besedna zveza "plemeniti škandal" – bere se kot svojevrsten oksimoron – a če ne obstaja, si jo moramo izmisliti, vsaj za potrebe tega besedila. Zgodba o Seviljskem brivcu je tako kot podobne zgodbe iz zgodovine umetnosti, ki jih v resnici ni malo, dokaz tega, da nam je za umetnost mar. Da ni samo okras, ampak da gre pri njej še kako zares. Da smo se zaradi nje pripravljeni skregat: neusmiljeno, brez zavor in onkraj pravil temeljne spodobnosti. Tako rekoč škandalozno.
Sodbo o tem, kakšni so škandali, ki so slovensko kulturno sceno pretresali v preteklih mesecih, prepuščam vam – koliko je v njih nerazumevanja, zlobe, naslajanja in neumnosti ali pa resnične, čeprav malo podivjane strasti do umetnosti. Ali gre pri njih za umetnost ali pa za ... nekaj drugega. Meni se je sama ideja plemenitega škandala prikupila do te mere, da bom v njenem duhu (in hkrati v duhu ravnokar minulega praznika) tole pisanje tudi zaključil. Če je 8. februar novo leto kulture, vam želim čimbolj škandalozno leto, ki je pred nami.
