SLOVENIJA

(STRAN 210) Kolumna Boštjana Narata: Trdnjava s prezenco vunbacitelja

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bobo

Branko Grims je zanimiva figura. Če bi ga postavili na šahovnico, bi bil verjetno trdnjava – dolgo miruje v ozadju, ko pa krene, to stori z rušilno močjo tanka. Tudi če ga mislimo skozi prizmo gledališča, je nekaj posebnega. Na oder stopi takrat, ko napoči čas za konkreten boj in težke besede. Njegova pojava je trdna, njegov izpod čela uperjeni pogled sršeč in resen, njegova govorica rahlo cinična ... Minutaža vloge, ki jo igra na slovenskem političnem parketu, je premišljeno odmerjena, dobro zrežirana in kvalitetno izvedena. Branko vselej napravi vtis in ne glede na to, ali prizorišče zapusti s ščitom ali na njem, vemo, da je bil tam. Branko was here.

Grims je za svojo stranko v zadnjih desetletjih opravil ogromno in človek se čudi, zakaj za svoj prispevek ni bil nikoli pošteno nagrajen. Branko Grims ni bil nikoli minister, čeprav bi lahko prevzel kopico resorjev. Spozna se na medije, na podnebne spremembe, nevladne organizacije in še na marsikaj drugega. Ministrstva za kulturo, okolje in prostor ter javno upravo se zdijo najbolj logične izbire. A Branko vztraja v ozadju, razen ko stopi na sceno in v vlogi trdnjave s karakterjem vunbacitelja opravi svoje.

Še malo razmišljajmo o slovenski politiki kot gledališki predstavi. Imeli smo referendum in ko so bili rezultati znani, je bil Branko znova v prvih vrstah. Njegov nastop je bil v skladu s pričakovanji – rahlo užaljen, ravno prav vzvišen in na trenutke usoden. Dramaturško je zadeva, kot vselej, štimala. Še več: ob koncu je priznani igralec slovenske desnice svoji vlogi dodal novo noto. Tik preden je zapustil prizorišče, je z rahlo drhtečim glasom, ki nakazuje na notranji zlom junaka, dejal, da razmere v Sloveniji vedno bolj spominjajo na tiste v Nemčiji leta 1933.

30. januar 1933 v Berlinu. Adolf Hitler je postal nemški kancler.   
Bundesarchiv

 

Tu pa na oder stopi nepričakovani gost, oglasi se nemška ambasada. Ta svoj nastop najprej intonira v ironičnem, rahlo komičnem tonu – uvodna opomba, češ da si kot nemško veleposlaništvo, ki se nekoliko spozna na nemško zgodovino, dovoljuje kratek komentar, je v resnici odličen primer humorne gledališke replike. Tekst se nadaljuje skoraj pedagoško, s kratkim orisom takratne nemške in aktualne slovenske politične stvarnosti, ter se izteče v resnem registru: "Takšno enačenje, ki ni le neutemeljeno, temveč tudi nevarno, omalovažuje dogodke, ki so sledili nacionalsocialističnemu prevzemu oblasti."

Na tej točki začnemo kot gledalci stiskati pesti za junaka, gledališče je pač kompleksna umetnost in liki v njem niso črno-beli. Tudi če nam je kateri manj simpatičen, ga doživljamo v njegovi celovitosti in zato z njim tudi sočustvujemo. Ker odrskega Grimsa dobro poznamo in ker vemo, kakšni so standardni gabariti njegove igre, si želimo, da bi tokrat ravnal drugače: "Branko, tu moraš nekaj spremeniti. Opraviči se ali pa bodi tiho. Trenutek ni primeren za tvoj klasični nastop. Branko, pazi, zadrži se!"

Bobo

A leta igranja istega lika naredijo svoje. Branko ne more iz svoje kože in v odgovor – pa čeprav jemljemo gledalci nedavni napad nanj absolutno resno – stlači preveč laži, natolcevanj in brezumnih paralel, da bi mu lahko verjeli. Brez kančka obžalovanja, ne da bi stopil vsaj za korak nazaj ali pa se skliceval na pregretost situacije, na čustva in afekt. Ali pa da bi izrečene besede vsaj pro forma predrugačil. Ne, Branko, ta trdnjava s prezenco vunbacitelja gre znova do konca. Nemška ambasada ne reagira (v resnici je povedala vse) in še ena epizoda komedije z elementi groteske pod naslovom Slovenska politika je končana.

Do te točke se zdi epizoda zabavna. A zgodba se ne dogaja na odru, dogaja se na političnem prizorišču, ki ga lahko beremo kot gledališče zgolj v smislu prispodobe, v resnici pa ima še kako konkreten in neposreden vpliv na naša življenja. In primerjave Nemčije leta 1933 ter Slovenije danes ni izrekel igralec v nadrealistični satiri; izrekel jo je poslanec, politik, človek s pozicije moči in oseba, ki bi morala za svoje besede ter dejanja sprejemati odgovornost. Tu postane stvar do kraja resna.

Kavelj se skriva v tistem delu besedila nemškega veleposlaništva, kjer je govor o omalovaževanju. Branko Grims je nekaj ur po referendumu samemu sebi nataknil Davidovo zvezdo, in ko je bil na nevzdržnost te geste opozorjen, je v njej vztrajal in jo dodatno utemeljeval z lažmi in nebulozami. In to je – če smo natančni in če stvari poimenujemo s pravimi izrazi – do kraja perverzno. Zato štorija ne sme v pozabo kot mimobežna anekdota. Če bi bilo vse skupaj izrečeno na odru, zares in brez ironične distance, bi publika predstavo izžvižgala, vodstvo gledališča pa bi jo po hitrem postopku umaknilo z repertoarja in pri tem obžalovalo, da jo je sploh kdaj spustilo pred občinstvo. Ja, teater je morda prostor umetnosti in izmišljije, a osnovni parametri spodobnega in primernega tam v resnici veljajo. Drugje pa ... Predstava pač teče dalje, pa naj bo še tako slaboumna in neokusna.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?