Zdravo.
Dolgo je že. In ja, dogovorila sva se, da s tem najinim dopisovanjem zaključiva, vem, ampak nisem si mogel pomagat – prazniki so in ob koncu leta sem pač pomislil nate. Sploh ti ne bom zameril, če mi ne odpišeš. Morda pa bo moje pismo tako ali tako pristalo v spemu, elektronska pošta ve o nas precej več, kot bi si želeli.
Verjetno zdaj od mene pričakuješ nek rezime – pregled leta z dolgo fusnoto poglobljenega premisleka in modrega pogleda v prihodnost. Dvomim, da te bom v tem pogledu navdušil, sploh pa v glavnem že vse veš. Za vojno veš. Oziroma: vedno bolj veš, da je, in vedno manj veš, kaj se v resnici dogaja. Ukrajina je še en dokaz naše neverjetne prilagodljivosti. Koliko časa potrebujemo, da se navadimo na grozote v naši soseščini? Odgovor je preprost: malo, zelo malo. Ampak to sva že vedela.
Za volitve veš. V minulem letu smo brez dvoma postavili rekord v nedeljskem sprehajanju do volišč in hitrostnem obkroževanju številk na volilnih lističih. V nekem trenutku se je stvar razbohotila do dimenzij ekstremnega športa: "Kaj je že danes? Drugi krog lokalnih ali referendum?" Vprašanje ni bilo slab štos ampak iskrena zadrega. No, tudi to dobro veš, kot odgovoren državljan si se nedeljskih seans redno udeleževal.
Poskusiva s čim manj očitnim. Si že zasledil fenomen slik z mrtvimi? Sliši se neokusno, ampak saj neokusno tudi je. Ko umre neka znana osebnost – pojav je še posebej razširjen, ko gre za človeka z domače estrade, ti so vendarle tudi ljudje s sosednje ulice in v tem smislu bolj dostopni – uporabnice in uporabniki družabnih omrežij preplavijo splet s fotografijami sebe v družbi ravnokar preminulega. V določenem odstotku so zvezdnika oziroma zvezdnico dejansko osebno poznali, recimo da ima takrat objava nek smisel, večinoma pa gre za bolj ali manj naključne selfije po koncertih ali predstavah, geste dobre volje in spoštovanja do oboževalcev. Objava teh slik ob smrti in slovesu pa pridobi neko novo dimenzijo. Neka bizarna oblika parazitstva? Ne vem, morda je akademska psihologija že raziskala pojav in mu nadela primerno oznako.
Ko sva že ravno pri neokusnostih: fuzbal si spremljal? Saj vem, da si ga, vsi moralni pomisleki, povezani s katarsko izvedbo mundiala, so bili v trenutku prvega sodnikovega žvižga pozabljeni, v ljubezni do nogometa smo pač vsi hinavci. In finale si gledal? Seveda si ga. Nora tekma, no, pa tudi podelitev je bila spektakel posebne sorte. Ne mislim toliko na tisti bišt, ki so ga nadeli vidno presenečenemu Messiju – prizor me je malo spomnil na legendarnega Maria Balotellija, ki si oblači markirni dres: komedija zmešnjav. Dejansko je šov svojemu kapetani in vsem prisotnim kronanim ter nekronanim glavam ukradel Emiliano Martinez, ko si je svojo zlato rokavico nataknil ... saj veš kam. (Morda je dečko v mladosti poslušal Klemna Klemna in njegove zlate rokavičke razumel zelo dobesedno.) Kakorkoli, podobe zelenega dresa, zlate roke in ogorčenega predstavnika katarskega političnega vrha se kar ne morem znebit, toliko neke unheimlich čudaškosti je v njej. Pa še retorično vprašanje: koliko svojega časa in pozornosti namenjamo ljudem, ki so v resnici povsem običajni kreteni? In tu nimam v mislih samo nogometa.
Ampak ko poskušam potegnit črto, ne vem, kaj naj si o vsem tem mislim
Kot kaže bo "nesrečnega" Emiliana za njegovo nespodobnost doletela "pravična" kazen – Aston Villa naj bi ga želela čimprej prodati, pravih interesentov za njegove usluge pa trenutno bojda ni, čeprav so se med prvenstvom zanj zanimali največji evropski klubi. Če bo primitivizem argentinske številke 23 dejansko imel vpliv na nadaljevanje njegove kariere, bo to redek primer in naše pravičniške duše bodo enkrat za spremembo dobile zadoščenje. A v resnici je tak epilog zgodbe, če do njega pride, precej žalostna zadeva. Tip je pač bedak, pa kaj? Še marsikdo je, pa to bolje skriva in hkrati počne stvari, ki so precej bolj škodljive. Edini pravi greh vratarja svetovnih prvakov je v tem, da je svojo naravo razkril v nepravem trenutku in na napačnem kraju.
Prav vidim te, kako zmajuješ z glavo. Kakšna je zveza med fotografijami z mrtvimi in zlato rokavico Emiliana Martineza? Vse skupaj dejansko spominja na mini diarejo vtisov in spominov na 2022, a ni čisto tako. Obe zgodbi sta v bistvu čudovit prikaz enega mnogih talentov, ki ga kot človeška bitja imamo – izjemno dobro znamo pokvariti stvari. Samovšečnost v času pietete in obscena gesta na svečani prireditvi ... ljudje res znamo uničiti trenutek. Če bo Emiliano ostal brez kluba, bo samo izjema, ki potrjuje pravilo. Ostali bomo še naprej objavljali svoje fotografije v družbi ravnokar preminulih estradnikov in šteli všečke.
Pišem zmedeno, ker dejansko sem zmeden, ta rezime 2022 mi preprosto ne uspeva. Vem, kaj se je dogajalo in zgodilo – seveda še ogromno neprimerno bolj pomembnih stvari, ki jih tu sploh ne omenjam, konkretno nas je stresalo in pretresalo, tudi v teh dneh, ki naj bi bili praznični in umirjeni se takšni in drugačni seizmografski pojavi kar vrstijo. Ampak ko poskušam potegnit črto, ne vem, kaj naj si o vsem tem mislim. Pa saj to se nama pogosto dogaja: v glavnem kar nekako vse veva, a sva premalo pametna, da bi stvari dejansko razumela, kaj šele, da bi o njih znala kaj povedat. Pa naj to ostane med nama, predvsem ne povej tega uredniku.
Imej se lepo. In srečno.
Boštjan
