Boštjan Narat, glasbenik in filozof
Kot povsem običajen foter sem posedal na klopci, pil kavo in opazoval, kaj počnejo. Igrali so se »Kralj, koliko korakov lahko naredim do vašega gradu?« Igre po imenu nisem poznal, ampak kmalu mi je postalo jasno, da gre za različico »Mama, koliko je ura?«, ki smo se jo kot otroci igrali tudi mi. Saj veste, dva slonja naprej, pet mišjih nazaj, trije zajčji poskoki, pa bela kava, ob kateri lahko stečeš proti cilju, dokler te ne ustavi glasni mamin oziroma kraljev »Stop!« In seveda črna kava, najbolj nesramna od vseh – ta te avtomatično vrne na začetek poti.
V čem je torej smisel takšne igre? Vloge se sicer menjajo in seveda je vsak lahko deležen serije črnih kav. Kaj pa, če ti nikoli ne uspe priti do šefovske pozicije? Kaj če se vsi zarotijo proti tebi? Otroške igre so mnogokrat prispodoba odraslosti in vzgoja za življenje. Česa pa nas učita mama in kralj, ki odmerjata naše korake? Za koga vse je »črna kava« kruta realnost, s katero se sooča vse svoje življenje?
V čem je torej smisel takšne igre? Vloge se sicer menjajo in seveda je vsak lahko deležen serije črnih kav. Kaj pa, če ti nikoli ne uspe priti do šefovske pozicije? Kaj če se vsi zarotijo proti tebi? Otroške igre so mnogokrat prispodoba odraslosti in vzgoja za življenje. Česa pa nas učita mama in kralj, ki odmerjata naše korake? Za koga vse je »črna kava« kruta realnost, s katero se sooča vse svoje življenje?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
