"Z vse bolj drznimi čezmejnimi napadi na Hezbolahove poveljnike in tudi oskrbovalne poti iz Irana se je temperatura konflikta z eno od 'sil upora' nenehno dvigovala. Izrael je nenehno preizkušal meje potrpežljivosti tako Hezbolaha kot Irana. Toda ne v južnem Bejrutu ne v Teheranu niso zagrabili za ponujeno možnost obsežnega povračila na izraelske civilne cilje. Tako bi Tel Aviv namreč dokončno dobil povod za še obsežnejši zračni in kopenski vdor v Libanon ter odprto vojno s Teheranom. Popolna vojna ni v interesu tehnološko neprimerno manj dovršene iranske vojske, kot jo premore Izrael. Tudi tamkajšnji režim, ki sicer poudarja, da Libanona ne bo pustil na cedilu, bi se prej kot z novo vojno raje ukvarjal s konsolidacijo svoje vladavine, zdaj ko je ljudstvo izvolilo bolj umirjenega reformista na predsedniški položaj. Hezbolah v deželi ceder, ki jo je poleg politično-varnostne nestabilnosti z Izraelom leta tepla gospodarska kriza, ni v poziciji, da državo z dolgim konfliktom po vzoru Gaze skupaj z Izraelom spravi na kolena.
Vse to seveda Izrael ve in tako lahko očitno s tvegano igro eskalacije, ki naj bi pripeljala do deeskalacije, poskuša spremeniti ravnotežje moči na severu Izraela in jugu Libanona. Za to so očitno pripravljeni vzeti v zakup še en niz vojnih zločinov. Popoln izbris šiitskega gibanja ni med cilji obsežnih zračnih napadov. Je pa dober mesec dni pred ameriškimi volitvami, ko so po vodi splavali vsi poskusi ameriških, katarskih in egiptovskih posrednikov, da dosežejo mir v Gazi, in možnosti za rešitev talcev kopnijo iz dneva v dan, za premierja Netanjahuja idealen čas, da pozornost od nadaljevanja vojne v Gazi in svojega zavračanja premirja preusmeri na Libanon. Če tudi tej vojni ne bo sledila sklenitev miru s Palestinci, 'sile upora' ne bodo odložile orožja in tokratna vojna s Hezbolahom ne bo zadnja."
