Svet se končno začenja zavedati, kako se zaradi povezanosti svetovnega gospodarstva povečuje tveganje za geopolitične krize. A čeprav imajo države dober razlog za krepitev svoje odpornosti, popoln premik od integracije k fragmentaciji, katerega gonilna sila so geopolitične sovražnosti, ne pomeni nič dobrega ne za vsesplošni mir ne za blaginjo.
A globalno gospodarstvo še ni tako daleč. Medtem ko se je obseg kapitalskih tokov po letu 2007, ko so bili najobsežnejši in je njihova vrednost znašala 11,38 trilijona evrov (ali 22 odstotkov globalnega BDP), občutno zmanjšal, ostaja ekonomska integracija močna. Skupna vrednost trgovine z dobrinami in storitvami presega 38 trilijonov evrov in je torej desetkrat višja kot leta 1990.
Toda med letoma 2016 in 2021 so se trgovinske omejitve po vsem svetu skorajda podvojile, predvsem zaradi napetosti med ZDA in Kitajsko. Fragmentacija - tako kot pred njo globalizacija - brez Kitajske pravzaprav sploh ne bi bila mogoča. Po njenem vzponu se je regionalna tekma za gospodarski, finančni in geopolitični vpliv spremenila v globalno. In čeprav nekateri upajo, da bodo lahko rivalstvo nadoknadili s sodelovanjem - EU denimo v Kitajski vidi "partnerico, s katero sodeluje, ter hkrati gospodarsko in sistemsko tekmico" -, gre tukaj očitno za kompleksne dinamike.
K fragmentaciji sta prispevali tudi kriza zaradi covida-19 in ruska vojna operacija proti Ukrajini, saj sta države spodbudili, da so se začele pospešeno zatekati k "onshoringu" (selitev dejavnosti oziroma poslovnih operacij nazaj v svojo državo), "near-shoringu" (selitev dejavnosti v bližnje države) in "friend-shoringu" (selitev dejavnosti v prijateljske države). Res je, pandemija je pokazala, da storilnost in stroškovna učinkovitost nista vedno v skladu z ekonomsko varnostjo. Toda čeprav so za povečanje odpornosti oskrbovalnih verig nujne določene prilagoditve, je vračanje v svet, razdeljen na gospodarske (in politične) bloke, povezano z resnimi tveganji.
V takem svetu smo že živeli. Spomnite se, da se je s prvo svetovno vojno končala 30-letna ekonomska integracija, kar je bil dokaz, da "poslovno sodelovanje" ni zadosten pogoj za mir. Je pa nujen. Ekonomski stroški fragmentacije se že kopičijo. Po oceni Mednarodnega denarnega sklada (MDS) bi se lahko zaradi fragmentacije obseg globalne proizvodnje zmanjšal za 0,2 do 0,7 odstotka. Trgovina in z njo povezani transmisijski kanali so sicer osrednja tema razprav o nevarnostih fragmentacije, toda ta ogroža tudi finančno in monetarno integracijo. In vsa ta tveganja niso tako zanemarljiva, kot mislijo mnogi.
Pomislite na suvereni dolg. V tem primeru se fragmentacija odraža v heterogenosti upnikov in pogodb. Poleg tega so glavni uradni upniki razdeljeni vzdolž geopolitičnih linij: Kitajska je največja bilateralna upnica držav v razvoju, saj jim je med letoma 2008 in 2021 posodila okoli 472 milijard evrov. Za primerjavo navedimo, da je Svetovna banka tem državam v enakem obdobju posodila 570 milijard evrov.
Reševanje problema zadolženosti ostaja eno najbolj perečih vprašanj pri mednarodnem upravljanju. Nevzdržno zadolžene države niso deležne spodbud, da bi se pravočasno lotile reševanja te težave: ravno nasprotno, od tega jih še dodatno odvrača strah, da bi izgubile dostop do trgov. Toda dogovor o reševanju problema zadolženosti je nujen, saj se je po zaostritvi finančnih pogojev dolg revnih držav v Aziji, Afriki in Južni Ameriki - 15 odstotkov teh držav je že problematično zadolženih, medtem ko 45 odstotkom grozi, da se bodo tudi same znašle v tem položaju - še povečal.
Težava je v tem, da fragmentacija ovira pogajanja, med drugim tudi zato, ker se neenotni upniki izogibajo "bail-outom" in odpisovanju dolgov, ki sta glavno orodje za reševanje problema zadolženosti. To se je zgodilo tudi pretekli mesec, ko je MDS - ob robu vrha finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank držav v skupini G20 v Bangaloru v Indiji - zbral predstavnike držav skupine G7, Kitajske, Indije, Savdske Arabije in Svetovne banke, da bi utrdili okvire za reševanje dolžniških kriz.
Na tem srečanju je prošnja predstavnikov držav skupine G7, naj tako državni kot zasebni upniki pristanejo na odpise dolgov, naletela na gluha ušesa. Kitajska, ki je največja zunanja upnica dveh najbolj zadolženih držav (v lasti ima 35 odstotkov celotnega zunanjega dolga Zambije in 20 odstotkov celotnega zunanjega dolga Šrilanke), je vztrajala, da bi morale na odpise dolgov pristati multilateralne institucije, kot je Svetovna banka, s čimer je postal dogovor še manj verjeten.
Reševanje problema zadolženosti je pomemben primer mednarodnega političnega sodelovanja, nujnega za preprečevanje ekonomske fragmentacije - sodelovanje, v katero mora biti vključena tudi Kitajska. Toda kje začeti? Dobro izhodišče bi bilo, če bi kitajske spodbude povezali s spodbudami drugih bilateralnih upnic, multilateralnih institucij in zasebnega sektorja.
Širše gledano, bi morale države G7 poiskati skupne točke globalnih akterjev in si prizadevati za okrepitev političnega sodelovanja na področjih, na katerih obstaja najširše soglasje in kjer je najmanj možnosti za politične napetosti. Lahko bi na primer sprožila koordinirano pobudo za izgradnjo globalne digitalne platforme za mednarodna nakazila, ki bi migrantom po vsem svetu omogočala, da svoj denar varno in brez oderuških pristojbin pošiljajo domov.
Nujni so multilateralni mehanizmi, s katerimi bi preprečevali, da bi enostransko ukrepanje izzvalo mednarodne posledice in poglobilo ekonomsko fragmentacijo. Ko bodo na voljo digitalne valute in nove platforme za izvajanje čezmejnih plačilnih transakcij, bodo z nacionalno varnostjo povezane bojazni, domači gospodarski cilji, potreba po ustvarjanju blažilnikov geopolitičnih šokov in gospodarsko rivalstvo spodbudili države, da sprejmejo te nove sisteme kot sredstva za zmanjševanje svoje odvisnosti od finančnega sistema pod nadzorom ZDA. Finančna fragmentacija bo postala ustaljena, obvladovanje finančnih tveganj pa bo občutno oslabljeno. In to ni pot, ki jo želimo ubrati.
V preteklih treh desetletjih sta ekonomska integracija in sodelovanje omogočila, da se je obseg svetovnega gospodarstva potrojil, da se je približno 1,5 milijarde ljudi izkopalo iz skrajne revščine in da sta v svetu zavladala mir in blaginja. Da teh dosežkov ne bi zapravili in oslabili svoje sposobnosti, da se soočimo z izzivi prihodnosti (zlasti s podnebnimi spremembami), moramo poiskati načine za ohranjanje vsaj določene ravni integracije in učinkovitega sodelovanja.
