Ob novi nacionalkini krimi seriji Primeri inšpektorja Vrenka, prvič umeščeni v Maribor, se je vnovič razplamtela stara dobra debata o jeziku v filmu in TV-serijah. Nekaterim je to celo drobno spodbudno znamenje nove normalnosti. In najbrž kljub obrobnosti celo res je.
Vsaj od davne nadaljevanke iz osemdesetih let, posnete po romanu Miška Kranjca, Strici so mi povedali, traja zagata z jezikom v filmu in na TV. In je ena tistih tem, ki tukajšnjo javnost zmeraj strastno razvnemajo. Obremenjenim z današnjim onesnaževanjem javnega govora je javna razprava o jeziku res nekaj simpatično benignega - ob podivjanem, s politiko prestreljenem diskurzu.
Ko so zvečine ljubljanske, vsekakor pa neprekmurske igralce skušali naučiti "gučati" zahtevno prekmurščino pred dobrimi tremi desetletji v tisti Štiglic-Kranjčevi seriji in filmu, je bil izplen seveda dokaj porazen. Delovalo je neprepričljivo in komično na mestih, kjer to nikakor ni hotelo biti. Prisiljena, neživljenjska raba jezika oziroma narečja je razvrednotila sicer ambiciozno zasnovano delo o panonski melanholiji in dobrih ljudeh z ravnice med Muro in Rabo. Najbolj poetični prizori so izgubili ves naboj ob narečnih nedoslednostih, napačnih naglasih in čudnem ritmu. Ko danes gledamo tiste prizore, delujejo kot kaka turistično-folklorna razglednica ali igra na ljudskem odru nekje ob Muri. Zaradi oddaljenosti pa kljub vsemu nostalgično, polno miline minulih časov.
A stvar sploh ni bila tako nedolžna, saj so jeziku in njegovi neživljenjski, nefunkcionalni rabi marsikdaj v preteklosti naprtili celo krivdo za vsesplošno negledljivost slovenskih filmov in televizijskih nadaljevank. Pa tudi preveč "gledališki" igri tukajšnjih igralcev. Seveda ne eno ne drugo ni čisto držalo, a grešnega kozla je pač zmeraj treba najti. In alibičnost nam je bila vedno blizu. Zagate z jezikom in njegovo zvrstnostjo v umetnosti se niso nikoli do kraja razrešile niti končale. Novi časi so z brutalnim navalom popkulture škodljivo in brezzvezno stereotipizirali nekatera narečja. Trapaste so delitve v slogu: štajersko je omejeno, primorsko ležerno, prekmursko nerazumljivo ...
(Ne)raba dialekta v neki nadaljevanki je umetniška izbira, ne politična
Splošno pogovorni jezik, o katerem je sredi sedemdesetih let revolucionarno razmišljal Jože Toporišič, ni nikoli zaživel do te mere, kot si je predstavljal veliki slovničar. Kaj šele, da bi kdaj prišlo do njegovega normiranja. Ko nam je pred štirimi desetletji na slavistiki predaval o zvrstnosti slovenskega jezika, je osupnil s svojo izvirno, novatorsko teorijo o splošno pogovornem jeziku. Svojo osnovo naj bi imel v navadni vsakdanji občevalni govorici nenarečno govorečih na celotnem slovenskem ozemlju. In kar nas je, neljubljanske študente, tedaj najbolj begalo, celo togotilo: temelj tega splošno pogovornega jezika naj bi bila urbana ljubljanščina. Seveda se ta Toporišičev konstrukt ni nikoli do kraja prijel, čeprav je imel profesor, sam Štajerec, gotovo dober namen. Nikoli ni postal splošno pogovorni jezik vseslovenski tako kot zborni jezik. Edino kolateralna škoda teh prizadevanj je bila, da si je urbana ljubljanščina samovoljno priborila dominanten status, zlasti na nacionalni televiziji - s svojimi porezanimi vokali, polvikanjem, kračinami ... {api_embed_photo_R30}625795{/api_embed_photo_R30}
No, v Vrenkovem primeru skušajo protagonisti zvečine govoriti splošno pogovorno, narečno nezaznamovano varianto jezika. Nekateri gledalci z naše strani trojanskih tunelov se lokalpatriotistično oziroma vokalpatriotistično usajajo, čutijo ogoljufane, da novi, zelo telegenični podpohorski dogajalni prostor nima odgovarjajoče zvočne kulise, torej štajerščine ali mariborščine, če bi ta sploh obstajala. Pomislek, da bi bi bili krvavi delikti kaj manj prepričljivi, če bi jih razreševali v štajerščini, je nesmiseln. Kot tudi insinuacije o nekakšnem prekletstvu štajerskega dialekta. Simptomatično je, da se z (ne)rabo štajerščine pri Vrenku danes ukvarjajo predvsem filozofi, ne lingvisti. Seveda je popolnoma neumestno, krivično štajerščini odvzemati njeno občo funkcionalnost v vseh govornih legah.
Če smo že pri črni kroniki: spomnimo se tiste ljubljanske sodnice, ki je pred leti na okrožnem sodišču apelirala na priče v procesu, naj ne govorijo v štajerskem narečju, ker da bo "strojepiska imela težave pri razumevanju magnetograma". Štajerščina glasoslovno in semantično ni tako zelo komplicirano in posebno narečje, da ga povprečen slovenski govorec ne bi razumel. Tudi manjvredna in prekleta nikakor ni. Je pa splošno pogovorni, narečno nezaznamovani jezik čisto funkcionalna izbira. Ne moti me, da Vrenko ne govori štajersko. Serija zaradi tega ni ne boljša ne slabša. Bolj me je motil moralistično patetični zaključni prizor drugega dela s pogledom Vrenka in njegovega pomočnika z desnega na levi, lentovski breg. Pretapljanje kvalitetne žanrske literature v TV-medij ima očitno svojo populistično ceno.
Naprtiti nerabo štajerščine njeni neprimernosti za resn(obn)e krimi serije pa je resnično absurd. Hierarhije petdesetih dialektov pač nismo nikoli jemali v stroki, kvečjemu poudarjali bogastvo vsakega izmed njih in privlačne posebnosti. Zgolj relief določa dialekt. Tudi literarne pokrajine klasikov - Prežihovega Voranca, Miška Kranjca, Cirila Kosmača in mnogih njihovih sodobnikov, denimo letošnjega prešernovca Ferija Lainščka, so globoko zakoreninjene v narečnem bogastvu slovenščine. Zato je povsem neproduktivno in v bistvu nespodobno katero koli od narečij podcenjevati ali kastrirati kot nezmožno ubesediti kaj tehtnejšega, denimo v okolju resnobne kriminalne serije.
Če smo Štajerci res nekakšni dvorni norčki in zarukanci na popkulturni sceni stendapov, pa v umetnosti ta kliše nikakor ne (vz)drži. Partljičeve Ščuke, Žašlerca, Kulak, Lainšček-Naberšnikov Petelinji zajtrk pa aktualna predstava lanske sezone Slovenskega mladinskega gledališča Paloma ali z večernico nagrajeni roman Pink Janje Vidmar ali trenutna vseslovenska uspešnica Štajerski argo dokazujejo neverjeten potencial štajerščine, predvsem pa vzbujajo normalno spoštovanje do dialekta, ki ni nič manj in nič več od vseh drugih. Zato je tudi njegova (ne)raba v neki nadaljevanki stvar legitimne osebne odločitve ustvarjalcev in umetniška izbira, ne politična.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
