Zdravo.
S svojim zadnjim pisanjem si me malo zmedel. Kaj je zdaj to, te odnaša v dramatiko? Razumem, da v času, ko ni koncertov in drugih javnih dogodkov, iščeš posel drugje, ampak v pisanje dramskih besedil ne bi polagal pretiranih upov, kot tudi ne v literaturo nasploh, še posebno kar se dobičkonosnosti tiče. Saj veš, kaj pravi Esad: "Pusti poezijo, sine. Ni tu denarja, nobenega. Naj jo pišejo Belorusi, oni tako nimajo česa izgubiti."
Saj stvar je bila zabavna, da ne bo pomote. Odstopna izjava, dramolet državljana v stiski. Dobro poznam občutje sveta, iz katerega je zrasla, seveda ga poznam, še vedno si deliva možgane. Kljub temu neizpodbitnemu dejstvu pa me najina že nekaj mesecev trajajoča korespondenca včasih bolj zmede kot pomiri. Kot da v teh čudnih časih niti pogovor s samim seboj ne more pripeljati do nekih vsaj približno konsistentnih zaključkov. Zmedeni časi - zmedeni ljudje. In če se že kregamo vsepovprek, zakaj se ne bi kregali sami s sabo?
Pa brez skrbi, ne bom se prepiral, rad bi ti samo odgovoril, da ni vse tako slabo. Tvojemu državljanu v stiski hočem preusmeriti pogled, pred kratkim se je namreč zgodilo nekaj, kar me - ne boš verjel - navdaja z optimizmom.
Vem, zdaj pričakuješ, da bom začel razpredati o cepivu pa o skorajšnjem koncu vladavine Donalda Trumpa. Ali pa o dejstvu, da se dan končno in predvsem vidno daljša ter s tem plaho napoveduje pomlad. Za človeka z ambicijo postati dramatik si precej predvidljiv. A utrip časa je treba brati skozi manj očitne in bolj prikrite signale. In tudi če zgoraj našteto načeloma spada v kategorijo dobrih novic, nas način, na katerega je vse to sprejeto v delu javnosti, težko opogumlja. Z izjemo krajšanja noči, kar verjetno vsi doživljamo kot pozitiven pojav. No, razen zagovornikov ploščate Zemlje, ki tudi v galaktičnih dejstvih najdejo razlog za vulgarno skepso. Kakorkoli, zgodilo se je nekaj drugega oziroma - bolje rečeno - zgodil se je nekdo drug. Zgodil se je inšpektor Vrenko. Ja, te že vidim, kako zavijaš z očmi, ampak dovoli mi, da razložim, zakaj nova slovenska kriminalka ob vsem, kar se dogaja, barva moj pogled v svetlejše in bolj pozitivne tone. In zakaj mislim, da jo lahko doživljava kot znak nečesa dobrega.
Ko je govor o politiki, epidemiji, cepivih, ukrepih in vsem ostalem iz bogatega arzenala bizarne aktualnosti, samo še bevskamo drug mimo drugega
Pred tedni se je, mislim, da na spletni strani Vala 202, pojavil strašno simpatičen zapis, citiram ga po spominu: "A se spomnite, kako smo se vsi ukvarjali z vprašanjem, zakaj se Sebastijana Cavazze v seriji Jezero nič ne razume?" Kakšni krasni časi! Skorajda zlata doba naše nedolžnosti in neobremenjenosti, ko smo bili očitno povsem brez skrbi in smo se zato lahko v neskončnost preklali okoli zvočne slike televizijskega krimiča. Forumi, družbena omrežja, pisma bralcev - vse je mrgolelo od usajanj in apologij. Kakšno razkošje! In največji absurd? Takrat se sploh nismo zavedali, kaj imamo. Potem pa pride inšpektor Vrenko in v javnosti spet zagomazi: Zakaj, za božjo voljo, Vrenko ne govori štajersko?! Zakaj Dario Varga in Jurij Drevenšek, oba po rodu z vzhodne strani krofovega povratnika, klatita neko pogovorno osrednjeslovenščino, če pa se vse skupaj očitno dogaja v Mariboru? In Maribor je videti super, ni kaj, ampak zakaj vsi ti ljudje govorijo tako ... čudno?
Ja, vsulo se je, in na trenutke je prav zabavno - najbolj mi je bil všeč komentar, da je ljubljanska televizija z Vrenkom oblekla Maribor v zeleno. Kombinacija večnega pritoževanja nad jezikom v slovenski filmski in televizijski produkciji ter klasičnih lokalpatriotskih štosov. Narod je razdeljen, ljudstvo razklano in ljudje se prepirajo, ampak končno spet okrog nečesa, kar je povsem benigno. In to me neizmerno zabava ter veseli. Na nek hecen način je osvobajajoče.
Prosim, ne očitaj mi eskapizma, še vedno se prekleto dobro zavedam, v kakšnih časih živimo. In tu v resnici ne gre za nikakršen pobeg od realnosti. Tonemo v kolektivno norost, da bi iz nje izplavali, pa se moramo najprej - to se bo slišalo čudno - spet naučiti kregati. Ker smo pozabili, kako se to počne. Ko je govor o politiki, epidemiji, cepivih, ukrepih in vsem ostalem iz bogatega arzenala bizarne aktualnosti, samo še bevskamo drug mimo drugega.
Ponujena vrv ni najbolj čvrsta, tega se dobro zavedam, je pa več kot nič. Morda je ena taka kvalitetna kolektivna kregarija, klasični slovenski festival usajanja - njegovo tokratno izvedbo lahko poimenujeva vrenkovanje - pozitiven znak za prihodnost. Da se znaš kregati, je pač osnovni predpogoj za skupno življenje, pa naj gre za zakon ali za državo. In morda nas lahko tega znova nauči inšpektor, ki sredi Maribora rešuje primere v neki pogovorni osrednjeslovenščini. Pa še to: če se ti zdi, da vrenkovanje nima dometa ... Prvo epizodo si je ogledalo 315.000 ljudi. Ni slabo, mar ne? Bodi dobro in se kmalu vidiva.
Boštjan
P. S. Pismo sem napisal dopoldne, zvečer pa sem brez nekega konkretnega razloga brskal po spletnih profilih ljudi, ki nam vladajo. Napaka. Pozabi na Vrenka in vrenkovanje, tega sranja ne bo nikoli konec. Ne ostane mi drugega, kot da tudi sam podpišem tvojo Odstopno izjavo. Ni nam rešitve.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
