zadnje objavljene

pogledi

več
Doc. dr. Maja Pakiž, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva

mnenje

več

(POGLED) O najboljših gimnazijah, učiteljih in (ne)enakosti

Ana Lah Ana Lah
20.12.2022 05:26
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej PETELINŠEK
Andrej Petelinšek

Sprašujem se, kaj pomeni delati z najboljšimi, z elitami, če hočete. Ali res drži trditev direktorja Gimnazije Bežigrad, ki pravi, da tamkajšnji profesorji delajo več, posledično pa so nagrajeni z uspehi dijakov. Gre za izjavo, ki po mojem mnenju kaže na nerazumevanje učitelja kot nekoga, ki ne samo poučuje, ampak tudi vzgaja. Delo učiteljic in učiteljev lahko v grobem razdelimo na dva ločena, a hkrati povezana dela. Prvi je strokovno delo, učitelj kot strokovnjak na svojem področju, ki obvlada snov, ki jo poučuje. Drugi, in prav tako pomemben del, je pedagoško delo. Učitelj kot pedagog mora poznati in uporabljati različne didaktične metode pri poučevanju, učenkam in učencem stoji ob strani tudi ob osebnih stiskah, prepoznava njihove tegobe in jim ponudi pomoč. Seveda je vzgojnega dela več (in je bolj opazno) pri mlajših otrocih, a potrebujejo ga tudi starejši, predvsem pa je to vzgojno delo drugačnega tipa. Če imajo mladostniki takšne ali drugačne probleme doma, v šolskem okolju in/ali sami s sabo, potrebujejo več razumevanja in opore. Je delo s temi dijakinjami in dijaki, ki morda na akademskem področju ne blestijo, res lažje? Ali kaj manj vredno?

Cilj šole bi naj bil zmanjševanje neenakosti, zmanjševanje vpliva družbenega okolja pri doseganju uspeha. A dejstvo je, da šola odseva družbeno dogajanje in reproducira obstoječi kapitalistični družbeni sistem, kar pomeni, da ima vedno težjo nalogo. Sploh, ker se v šolski kurikulum vpeljuje vedno več vsebin, ki spodbujajo podjetništvo in skrajni individualizem, namesto učenja kritične misli, spodbujanja solidarnosti in kolektivnega.

Razlike med bogatimi in revnimi pri nas res niso tako velike, kot so na primer v britanskih šolah, kjer otroci z zasebnih šol uporabljajo drugačen govorni kod, ki ga zaznamuje širši besedni zaklad ter imajo bistveno več izkušenj, kar jim pomaga pri akademskem razvoju. A podatek o subvencioniranih malicah na II. gimnaziji Maribor (18 odstotkov), Gimnaziji Bežigrad (15 odstotkov) in skupni podatek za vse srednje šole v Sloveniji (40 odstotkov) je zgovoren. Obe šoli bistveno odstopata od slovenskega povprečja.

Kaj nam ta podatek pove? Da kljub temu, da imamo javni šolski sistem, razlike so, kar je v kapitalizmu pričakovano. Ljudje pač nimamo istih izhodišč. Poglejmo si hipotetični primer - kakšno izhodišče ima mladostnik, ki izhaja iz družine, kjer starša delata troizmensko slabo plačano delo, nimata časa za negovanje ljubeče partnerske zveze, hkrati pa se prvenstveno ukvarjata s preživetjem? Kakšno pa je izhodišče mladostnika, kjer starša zaslužita dovolj, da jima ni treba čez mesec gledati na vsak evro, lahko še kaj prihranita, delata od sedmih do treh ali pa najdlje do petih, imajo dovolj denarja za dopust in za obšolske dejavnosti, občasno obiščejo gledališče, kino, brez težav plačata šolsko ekskurzijo. Ni nujno, da se družina kopa v milijonih, da ima otrok boljše pogoje za razvoj in posledično uspeh.

Ob objavi najprej intervjuja z Marijo Sirk in pozneje dosjeja Najboljši pod drobnogledom, se je našlo kar nekaj nekdanjih drugogimnazijcev, ki so se po odzivih sodeč počutili kar malo užaljene. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je na primer na družbenih omrežjih zapisala, da je obiskovala II. gimnazijo, pa ni lastnica niti enega samega armanijevega oblačila. Ob tem je še dodala, da je bila to dobra šola, ki spodbuja ustvarjalno in kritično razmišljanje in ponuja bogato izbiro obšolskih dejavnosti. Že prav, gospa ministrica, vam verjamem na besedo, ampak populacija dijakov na teh gimnazijah je drugačna kot na večini drugih srednjih šol. Ko govorimo o uspehih in kvalitetah določene šole, je socialno ekonomski status nujno vzeti v zakup.

Tako Druga kot bežigrajska, pa še kakšne gimnazije, ki imajo visoke omejitve, delajo z otroki, ki so bili odličnjaki. Njihov razvoj še dalje uspešno nadgradijo z bogato ponudbo obšolskih dejavnosti, ki se financirajo iz prispevka staršev, ki je lahko tako visok zaradi tega, ker ga bolje situirani pač lažje plačajo. In pa - tega ne gre spregledati, z donacijami podjetji, pri čemer so po besedah ravnatelja Druge, v manjšem deležu to tudi državna podjetja. Zakon dovoljuje donatorstva, a v primeru takšnih donacij to "smrdi" po sponzorstvih. Podjetja bodo seveda raje podprla že uspešnejše, saj bodo od tega dolgoročno imela korist. Da javni gimnaziji, ki ima že tako ali tako več možnosti, donirajo še državna podjetja, pa je vprašanje, ki bi od odgovornih terjalo premislek o tem, zakaj država posredno vlaga v ene šole več kot v druge. V sistemu, ki bi naj razumel pomen javnega šolstva, je to zaskrbljujoče.

Neenakosti v družbi in posledično tudi v šoli se povečujejo, če ne bomo zaznali teh zaenkrat morda majhnih razlik in si kot družba prizadevali za njihovo zmanjševanje, bomo postopoma, brez da bi opazili, te razlike povečevali. Če na Drugi tuji dijaki ne plačujejo šolnine, jo na bežigrajski že plačujejo. Če je bežigrajska še vedno javna šola, ki pa ima program mednarodne mature, ki je plačljiv, in še ni tako "hudo" kot v Angliji, kjer so zasebne šole bolj kvalitetne od državnih, to ne pomeni, da pri nas problema ni. To samo pomeni, da ni še tako hudo, kot bi lahko bilo. Tudi plešast ne postaneš čez noč, ampak postopoma.

Skrb za enakost je težavna naloga. Zato je skrajni čas, da si nehamo zatiskati oči. Vprašajmo se, kaj je večji uspeh: če učitelju uspe nekoga, ki ga na primer slovenščina sploh ne zanima, pripeljati do tega, da bo nekoč pravilno napisal jedilnik ali pa, če učitelj odličnjaka, ki ga zanima slovenščina, uspešno pripravi na Cankarjevo tekmovanje. Seveda gre za drugačno delo. A žal je nekaterim učiteljem, ki ljubijo svojo stroko, karierni neuspeh, če delajo z nemotiviranimi. To le kaže na odraz družbenega stanja, kjer je vzgoja običajno v podrejenem položaju. Vzgojiteljica je na primer precej manj plačana od visokošolskega učitelja.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?