zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Gimnaziji, ki delata z najboljšimi: Se na šolah, kamor se vpišejo sami odličnjaki, res spodbuja elitizem?

Ana Lah Ana Lah
19.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Nekdanja dijakinja programa mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor, sicer Srbkinja, Marija Sirk je pred nekaj tedni v intervjuju, ki je bil objavljen v Večerovi prilogi V nedeljo, delila svojo srednješolsko izkušnjo. Zmotili so jo individualistično vzdušje, nezdrava tekmovalnost in elitizem. Izpostavila je, da so nekateri nosili oblačila dragih znamk. Njeno doživljanje je v javnosti sprožilo buren odziv, odzvala se je tudi šola. Skušali smo ugotoviti, ali se na šolah, kamor se vpišejo sami odličnjaki, res spodbuja elitizem, pod drobnogled smo vzeli II. gimnazijo Maribor in ljubljansko Gimnazijo Bežigrad. Obe šoli v svojih okoljih slovita kot elitni, nanju se vpisujejo odličnjaki, obe imata tudi program mednarodne mature.

Pogovarjali smo se s sedanjimi in nekdanjimi dijaki s teh šol, med katerimi se štiri sogovornice niso želele izpostaviti z imenom, svoj pogled so dodali ravnatelji in sociolog, ki je bil nekdaj tudi šolski minister.

Elita?

"Zaradi visokih omejitev je bilo na to šolo težko priti, in ko ti je uspelo, si bil toliko bolj ponosen nase. Bolj kot elitnost sem občutil pripadnost šoli, ki je prisotna še danes, ko smo šolo že davno zaključili. Še danes si nekdanji drugogimnazijci med sabo pomagamo. Nismo se pa počutili, da bi bili kaj več od drugih dijakov," pripoveduje nekdanji drugogimnazijec Urban Breznik, ki je maturiral pred 17 leti.

Ivana Vogrinc Vidali, ki je Drugo zaključila pred šestimi leti, pravi, da jih profesorji sicer niso obravnavali kot elito, niso pa posredovali pri tem, ko so dijakinje in dijaki izkazovali ponos ob svojih dragih oblačilih, telefonih, avtomobilih: "Na kadilskem placu, kjer smo se mešali z dijaki iz frizerske in zdravstvene, se je pokazalo, da ni nobene vključenosti, kaj šele prijateljevanja."

Da se Druge res drži elitni sloves tako glede dobrih kot tudi nekaterih slabih stvari, pove drugogimnazijka, ki je šolanje zaključila pred devetimi leti in želi ostati anonimna. Sloves elitne gimnazije ima tudi bežigrajska, nam pove dijakinja, ki obiskuje Gimnazijo Bežigrad. "Do tega pride organsko, vedno bo neka šola imela sloves najboljše," razmišlja.

Kako si elitizem razlagajo nekdanji ravnatelj II. gimnazije Ivan Lorenčič, sedanji ravnatelj Marko Jagodič in direktor bežigrajske gimnazije Ciril Dominko? Odvisno, o kateri vrsti elitizma se pogovarjamo, so bili uvodoma v odgovoru enotni. Jagodič: "Tradicija naše šole je uspeh. Nisem pa dobil občutka, da bi pri nas dijaki ali učitelji nosili oblačila prestižnih znamk, bolj se mi zdi, da je Druga po prevladujočem slogu oblačenja neka alternativa." Lorenčič: "Če to pomeni, da smo zelo dobri na več področjih, potem je Druga zagotovo elitna. Nimam težav z elitizmom v tem smislu. Tako kot nimamo problema reči, da je Barcelona elitni klub ali pa Bolšoj teater elitni balet." Domniko: "Mi smo elitni po znanju, vrednotah in socialnem čutu. Kakšnega egoizma pa nisem zasledil."

Marko Jagodič
Andrej Petelinšek

Večja želja po uspehu

"Že sam sloves bežigrajske gimnazije privablja bolj tekmovalne in ambiciozne ljudi. Nimam pa občutka, da bi to spodbujali učitelji. V razredu si pomagamo med seboj, za povezanost med nami pa je zaslužna tudi naša razredničarka," pove dijakinja bežigrajske. Da težnja k uspehom privlači bolj povzpetniške, prikimava tudi nekdanja dijakinja te šole.

Nika Kopajnik, ki je II. gimnazijo zaključila pred petimi leti, priznava, da ji je šola dala dosti vrlin in znanja. Sama je imela dobro izkušnjo, a je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila v razredu, kjer večina dijakov ni bila tekmovalna, imeli so drugačne prioritete in cilje kakor dijaki v drugih, bolj tekmovalnih razredih.

"Tekmovalnosti je bilo veliko. Dosti je bilo posebnih karakterjev, nekateri nadpovprečno nadarjeni, drugi najbolj prijazni, nekateri zelo tekmovalni. Ambiciozni skoraj vsi. In (včasih malo preveč) samozavestni. Odvisno je tudi, v kateri razred prideš. V programu mednarodne mature so (naj)bolj tekmovalni, saj gredo tja perspektivni ljudje z visokimi ambicijami in željo po študiju v tujini," meni sogovornica, ki je Drugo zaključila pred slabim desetletjem.

"Imela sem prijateljici, ki nista bili tako tekmovalno in individualistično usmerjeni kot ostali. Že ko prideš v šolo, vidiš polno plaket, kar še dodatno spodbuja to, da je dijakom največji cilj, da bo njihovo ime enkrat viselo na tisti steni v avli. Vse se meri z dosežki in tekmovanji. Cilj Druge je, da bodo dijaki dobili ekonomsko in socialno dobro stoječ poklic, pri čemer dajejo prednost naravoslovnim znanostim," meni Ivana Vogrinc Vidali.

Tekmovalnosti v smislu, da bi bil kdo boljši od koga, pa ni zaznal Urban Breznik: "Se je pa zgodilo, da smo se malo piflarsko sporekli glede dejstev pri biologiji in šli potem preverjat, kdo ima prav. Torej neka pozitivna tekmovalnost v smislu to me zanima."

Robert Balen

Tekmovalnost ni nujno slaba

Profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in nekdanji šolski minister (1992-1999, 2002-2004) Slavko Gaber meni, da gresta II. in bežigrajska (pa še katera druga srednja šola) kar se tiče kulture znanja in tekmovalnosti, gotovo dlje kot večina drugih srednjih šol. "A to ni nujno nekaj slabega, če s tem spodbujajo razvoj dijakov na kulturnih, umetniških področjih ali pa sodelujejo z raznimi inštituti ipd. Če pa bi to pomenilo razvoj v smer stigmatiziranja tistih, ki so manj uspešni, pa je problematično. Želel bi si, da te šole, ki so močne in jih kot družba potrebujemo, to tudi naslovijo," komentira Gaber.

Dejstvo je, da si obe gimnaziji prizadevata dosegati čim boljše uspehe na maturi pa tudi na tekmovanjih. Na obeh šolah je uspeh del tradicije. Dominko, Lorenčič in Jagodič se strinjajo, da so dijaki pri njih ambiciozni. "K nam pridejo že uspešni otroci, ki si želijo razvijati svojo nadarjenost. Mi imamo tudi po petdeset ali šestdeset dijakov, ki se vsako leto vpišejo na medicino. Mnogi že imajo izdelane želje. Na šoli vlada zdrava tekmovalnost, dijaki si pomagajo med seboj," pojasnjuje Dominko. Jagodič pravi, da tekmovalnosti med dijaki ne spodbujajo: "Na šolo dobimo dijake z oblikovanimi osebnostmi in jasnimi cilji, kar ima lahko tudi negativne posledice. Zato smo pred kratkim organizirali predavanje na temo perfekcionizma. A to je, sploh na gimnazijah, sistemska težava, ki se pojavlja zaradi porasta petic. Otroci pridejo na srednje šole z nerealno samopodobo in popačeno povratno informacijo o svojem znanju. Ko se ustvari selekcija, so mnogi razočarani. Pri nas imamo tudi dobre ali manj po uspehu in se s tem ne obremenjujejo. Ponujamo več kot samo ocene, nekdo se pač odloči, da bo več časa posvetil obšolskim dejavnostim, in tudi tako je v redu." Po Lorenčičevem mnenju je lahko tekmovalnost zdrava in lahko za sabo potegne cel razred. Za nekoga, ki morda po naravi ni tako tekmovalen ali je morda manj sposoben, pa je lahko neprijetna. Bogata ponudba obšolskih dejavnosti je namenjena temu, da vsak najde nekaj, kar ga zanima in v čemer je dober, razlaga Lorenčič. Veliko pa je odvisno tudi od razredne dinamike, prikimavajo ravnatelji.

Ciril Dominko
Arhiv Gimnazije Bežigrad

Tradicija uspehov privablja praviloma bolj motivirane učitelje. Ko gimnaziji objavita razpis za delovno mesto, se namreč prijavi veliko učiteljev, ki poučujejo na drugih šolah. Dominko: "Učiteljem na razgovoru povem, da bodo pri nas delali več za enako plačilo, kot bi na kakšni drugi šoli. V zameno za to pa dobijo potrditev v obliki uspehov dijakov in veliko strokovnih izpopolnjevanj, tudi v tujini." Lorenčič: "Sam sem večkrat poudarjal, da na Drugi delamo z najbolj sposobnimi dijaki, ki jih peljemo do vrha. Naši dijaki bodo v prihodnosti zasedali pomembne funkcije, in če jim damo v fazi odraščanja znanje in delovne navade, je že ta odgovornost dobra motivacija za učitelja." Jagodič: "Ker imamo motivirane dijake, učitelji vedo, da bodo lahko svoje ideje realizirali. Vedo, da bodo pri nas imeli dobre pogoje za delo in dodatne izzive. Vsak prevzame še kakšno dodatno zadolžitev, zato lahko dijakom ponudimo več."

Obšolske dejavnosti in prispevki

"Ali si cvetel v ocenah ali pa si hodil k interesnim dejavnostim. Nekaj sošolk se je učilo samo za dosežke, namesto da bi še malo pogledale izven tega, kar ni biologija in matematika," pove Ivana Vogrinc Vidali.

Sogovornica, ki je Drugo zaključila pred več kot dvajsetimi leti, pa je povedala, da je za to šolo odločila prav zaradi bogate ponudbe obšolskih dejavnosti. Aktivnosti, so bile gotovo dodana vrednost Druge, prikimava še ena bivša drugogimnazijka: "Če si si res želel več od gimnazije, ti je to lahko dala - bila je odlična odskočna deska. Če bi izbirala ponovno, bi brez pomisleka izbrala isto."

Obe šoli dijakom ponujata okvirno osemdeset najrazličnejših obšolskih dejavnosti. Tako bogat nabor aktivnosti imata zaradi prispevkov staršev. Jagodič je povedal, da so vse dejavnosti za dijake brezplačne, k nekaterim (kot so na primer gledališke skupine in English Student Theater) se vpisujejo (brezplačno) tudi dijaki drugih šol. Starše povabijo k prostovoljnemu prispevku, ki je od deset do petnajst evrov mesečno, lahko pa izberejo poljuben znesek in število obrokov. Lani je prispevalo 56 odstotkov staršev, zbrali so 57.000 evrov, letos se je odločilo prispevati 62 odstotkov staršev, s čimer bodo predvidoma zbrali 74.000 evrov.

"Dejstvo je, da za določene stvari potrebuješ določeno količino denarja, in če tega ni, je pomembno, da se vzpostavi nek sistem financiranja. Šolski sklad ima odbor, katerega predsednik je starš, vključeni so še vodstvo šole, učitelji in dijaki. Vizijo sklada ustvarjamo skupaj. Ni nujno, da gredo vse šole v tako širok nabor dejavnosti, vsaka je lahko močna na svojih področjih. Mi se trudimo tudi z donatorji in pokrovitelji, ki so privatniki in podjetja, velika večina zasebna, včasih pa tudi državna. Prijavljamo se na razpise - starši prispevajo okrog polovico denarja v šolskem skladu," razlaga Jagodič. Lorenčič pa pojasnjuje, da imajo sistem zbiranja prispevkov tudi druge šole, ampak zberejo manj denarja, saj so starši dijakov Druge večinoma bolje situirani in zato lažje prispevajo. Po njegovem je iluzorno pričakovati, da bi se v vseh šolah zbralo toliko denarja.

Ivan Lorenčič
Tadej Regent

Starše so na Drugi prvič prosili za prispevke v časih, ko družba še ni bila tako razslojena, razlaga Lorenčič: "Takrat so bile šole slabše opremljene, ker je država vlagala izjemno nizek del družbenega proizvoda v šolstvo. Starše smo zaprosili za sredstva in ta najprej porabili za opremo. Ko nismo več potrebovali denarja za opremljanje šole, smo z zbranim denarjem začeli izvajati program obšolskih dejavnosti." Kdo in koliko prispeva, je anonimno, vsi dijaki prinesejo izpolnjen obrazec, na katerem piše, ali bodo prispevali in koliko ali ne. Vidi ga samo računovodstvo, pojasni Lorenčič. Morebitno drugačno obravnavo zaradi prispevkov Lorenčič in Jagodič zanikata.

Dominko: "Šolski sklad smo na bežigrajski gimnaziji in na II. gimnaziji Maribor vpeljali skupaj že leta 1988. S tem krijemo stroške tekmovanj, kosila pa tudi izvedbo drugih dejavnosti, nadstandardnih storitev, opreme. Mi smo imeli že leta 2008 interaktivne table, leta 2018 pa smo te zamenjali z interaktivnimi zasloni. Letno s prispevki staršev zberemo od 120 tisoč do 130 tisoč evrov." Obšolske dejavnosti z izjemo fakultativnih jezikov so na bežigrajski gimnaziji za dijake brezplačne. Delno si pomagajo tudi z donatorji, med njimi so tudi bivši dijaki in zasebna podjetja.

Pravico do šolskega sklada je dal vpisati Slavko Gaber in s tem omogočil šolam, da zberejo denar na druge načine, bodisi od staršev ali donatorjev. A ob tem se lahko vzpostavi neenakost med šolami, zato se zastavlja vprašanje, kako bi to presegli. "V take sklade bi lahko prispevali tudi država in občina, zbiranje denarja od staršev je le eden od pomembnih virov. Res je, da je na nekaterih šolah težje s pomočjo staršev zbrati toliko denarja kot na teh dveh šolah. Ampak na primer gostinska srednja šola bi lahko denar dobila od drugod, morda bi ga lahko za šolski sklad doniral kak del gostinstva. Vsak ravnatelj skuša kar najbolje priti skozi." Pa bi bilo mogoče uvesti državni sklad, kamor bi prispevali starši, in bi se denar razporedil med različne šole? Gaber je zagovornik pristopa, ki ob davkih, ki jih plačujemo vsi za vse, spodbuja tudi tistega, pri katerem vemo, kam konkretno gre denar, ki ga prispevamo: "Večja verjetnost je, da bodo starši dali v sklad, če bodo vedeli, da je za njihovega otroka."

Andrej Petelinšek

Je socialni status uspešnejših višji?

Bivša dijakinja Druge, ki je šolanje na njej zaključila pred dvema desetletjema, je bila v razredu, kjer je večina izvirala iz zdravniških družin, kar je pomenilo, da so imeli podobne ambicije kot njihovi starši.

"Na Drugo hodijo večinoma otroci bolje situiranih družin. O tem bi se morali več pogovarjati, ker nekateri tega ne zaznajo in jim ni bilo jasno, da bi morda bilo komu lažje, če ne bi izbrali Španije za maturantski izlet. Ali pa da nima vsak vsak dan denarja za pico po šoli. Z ignoranco do neenakosti se samo spodbuja družbeni sram. Okolje, iz katerega izhajaš, je zelo pomembno za nadaljnji uspeh. Moja starša sta izobražena in veliko bereta, kar sta prenesla tudi name, zato imam bogat besedni zaklad in lažje razumem akademske vsebine. Če pa si iz okolja, kjer nimajo tako bogatega besednega zaklada, je težje razumeti sistem. Namesto da bi se osredotočali na nadarjene, bi morali energijo vlagati v to, da zmanjšamo vlogo okolja," pa razmišlja Ivana Vogrinc Vidali.

"Menim, da je na Drugi večji odstotek premožnih, saj sem prihajajo iz uspešnih (in posledično bogatejših) družin in so ambicije in želja po uspehu privzgojene. Seveda sem včasih videla razliko v materialnih stvareh in se primerjala, kot se primerja vsak najstnik v teh letih (oblačila, dragi dopusti, o dopustih z jadrnicami nisem mogla debatirati ...). Včasih mi ni bilo lahko. Je pa odvisno, kak pogled imaš na to. Sama ljudi raje sodim po dejanjih in veliko premožnejših me je pozitivno presenetilo," pove anonimna drugogimnazijka, ki se s tistimi, ki so dajali občutek, da so nekaj več, ni družila.

Po besedah dijakinje bežigrajske gimnazije je povprečen dijak bežigrajske iz premožnejše družine: "Na mednarodni maturi to še bolj drži, saj imamo tujce, ki prihajajo iz mednarodne šole, kjer že od začetka plačujejo šolnino. To so otroci podjetnikov, ambasadorjev."

II. gimnazijo obiskuje večji delež otrok iz srednjega in višjega sloja, prikimava Ivan Lorenčič. "Če nam je to všeč ali ne, rezultate določa tudi ekonomski položaj, nekateri imajo boljša izhodišča in boljše pogoje za šolanje. Kar ne pomeni, da na Drugi ni otrok iz revnejših okolij. Tudi ambicije otrok se razlikujejo glede na družinsko okolje," razlaga Lorenčič. Jagodič pa je dejal, da podatkov o socioekonomskem statusu družin nima, zato težko komentira, ali se na njihovo šolo res vpiše več otrok iz bolje situiranih družin: "Mi vsekakor nič ne počnemo v tej smeri, da bi to spodbujali. Skušamo dosegati odličnost dijakov, če pa to za sabo potegne dejstvo, da je tudi socialni status družin višji, je mogoče."

"Podatkov o socialnem statusu družin nimamo, zato lahko le domnevamo, kakšen je," odgovarja Dominko, ki sicer meni, da večina dijakov prihaja iz bolj izobraženih družin. Direktor je opozoril, da lahko o boljšem socioekonomskem statusu dijakov delno sklepamo na podlagi dejstva, da je šola v času epidemije s pomočjo donatorja priskrbela 45 računalnikov za socialno ogrožene, razdelila pa jih precej manj. Tudi sicer Dominko pojasnjuje, da večjih težav s poslabšanim duševnim zdravjem v času šolanja na daljavo, o katerih poročajo druge šole, niso imeli, saj so dijaki imeli doma dokaj ugodno okolje.

Da vendarle gre za drugačno socioekonomsko strukturo dijakov, lahko sklepamo na podlagi deleža tistih, ki prejemajo subvencionirane malice. Na vseh slovenskih srednjih šolah in gimnazijah ima subvencionirano malico 40 odstotkov dijakov, na mariborski II. gimnaziji je takih 18 odstotkov, na Gimnaziji Bežigrad pa 15 odstotkov.

Mednarodna matura

Na bežigrajski gimnaziji se v mednarodnem programu šolajo tudi tujci, zanj plačujejo 5700 evrov šolnine letno. Mnogi namreč nadaljujejo šolanje, ki so ga začeli na plačljivi mednarodni osnovni šoli. Ker se v ta program vključijo dijaki iz različnih držav in se njihov socialni status razlikuje tudi glede na to, od kod prihajajo, so posamezniki že imeli težave s plačilom šolnine. Sem se vpišejo tudi dijaki, ki so bili morda v tujini na mednarodni šoli in se potem vrnejo v Slovenijo ter tukaj nadaljujejo šolanje. Dominko je potrdil, da nekateri plačujejo šolnine z računa kakšnih uglednih podjetij ali ambasad. V tretjem in četrtem letniku se mednarodnemu programu brezplačno in s selekcijskim vpisnim postopkom priključijo dijaki iz nacionalnega programa. Ker tujci nimajo istega selekcijskega postopka kot dijaki iz nacionalnega programa, so opazne razlike v znanju in uspehih na maturi.

"V programu mednarodne mature je opisan profil dijaka, kakšen naj bi bil ob vstopu v šolo in kaj naj bi dosegel ob zaključku šolanja. Šole, ki v Sloveniji ponujamo program mednarodne mature, smo že pred časom poenotile izbirni postopek. Poleg vpisnih pogojev, ki jih določa ministrstvo, torej da ne smejo imeti nobenega predmeta tri, iščemo dijaka, za katerega presodimo, da bo v tem programu uspešen. Prvi pogoj je znanje angleščine, ni pa edini. Iščemo dijake, ki so komunikativni, ki dokažejo motivacijo za vstop v program z motivacijskim pismom in pokažejo neko širino. Stremimo k temu, da bi bil uspeh naših dijakov čim boljši. Če bi počeli karkoli drugega, ne bi izpolnjevali pričakovanj ne učiteljev, ne dijakov in ne staršev," razlaga Jagodič.

V Mariboru se v program mednarodne mature tujci, večinoma dijaki iz držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije, vpisujejo pod istimi pogoji kot drugogimnazijci, ki pridejo iz nacionalnega programa. Za vpis dijakov iz nekdanje Jugoslavije si je prizadeval Lorenčič, realiziran pa je bil leta 2001, ko je bila vojna še zelo blizu, s tem je želel ohraniti medsebojno sodelovanje med državami. Program je za vse dijake brezplačen, plačati je treba le dijaški dom. Pred časom je bivanje v dijaškem domu sicer plačal Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendiranje, a je bilo to s šolskim letom 2015/2016 ukinjeno. Slednje je privedlo do spremembe strukture dijakov, saj je za določeno populacijo lahko plačilo za bivanje v dijaškem domu prevelik strošek. Šola si prizadeva financiranje ponovno pridobiti. Jagodič je povedal, da v Sloveniji ostane približno polovica tujcev, večinoma se odločijo za študij naravoslovnih znanosti. Lorenčič je ob tem dodal, da se bega možganov ne bi smeli bati, saj "špic" tako ali tako ne bomo mogli obdržati v Sloveniji, ker jim nikoli ne bomo mogli zagotoviti takšnih možnosti za razvoj na specifičnih področjih, kot jih lahko ponudijo elitne univerze v tujini.

Lorenčič, Dominko in Jagodič menijo, da so dijaki vključeni v iste šolske aktivnosti, obe gimnaziji za dijake mednarodne mature izvedeta skupni spoznavni tabor, hodijo po istih hodnikih in obiskujejo iste obšolske dejavnosti. Je pa res, da je mednarodni program program zase, zato grupiranje vseeno ostaja. Ker med dijaki obstaja jezikovna ločnica, smo preverili, ali se tuji dijaki učijo slovenščino. Na bežigrajski je učenje slovenskega jezika obvezno v prvem in drugem letniku in poteka glede na stopnjo znanja, v tretjem in četrtem letniku pa ni obvezno. Na II. gimnaziji pa je slovenščina za tujce dodaten, a obvezen predmet.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?