
Maribor je baraba. Eden tistih ljubimcev, ki najprej navalijo na polno, potem pa čez nekaj dni nate pozabijo in ne pokličejo nikoli več. Zdi se, da je v tem mestu vse, razen nogometa in pohanih kur, zanimivo točno pet minut. Vse ostalo sledi zdaj že dobro znani paradigmi. Najprej neskončna in mestoma mučna predigra, ki ji sledi nagel vrhunec, nekaj cartanja ob polnih pepelnikih in polpopitih špricerjih, nato pa hladen tuš in slovo z nekaj mlačnimi obljubami. Tako se v drugem največjem mestu najbrž počutijo vsi, ki poskušajo narediti kaj novega. Starega ne damo, novega nočemo, ampak imeli bi lepo in drugače. Samo ne kopati in, bog ne daj, trošiti denar. Vsaka lopata, ki jo kdo zasadi v sveta mariborska tla, je obsojanja vredna. Dokler stagnira in razpada, je grdo, a v redu, ko se poskuša spremeniti, pa postane neprecenljiva kulturna dediščina in nepogrešljiv del mestne duše.
To mesto potrebuje stolpe, da se lahko mehka mariborska duša opre na njih