Urška Mlinarič
Ne tako daleč nazaj smo imeli predsednika vlade, ki ga je večinsko volilno telo, podobno kot lani Roberta Goloba, izbralo, saj so v njem videli zvezdo severnico, ki bo državo in s tem prebivalstvo končno popeljala na pota razcveta. Dve leti po tem, ko je Miro Cerar - pravnik, teoretik - prevzel upravljanje države, je nekega dne pred zbrane novinarje stopil s tablico: "Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve!" In s tem v nasprotju s pričakovanji bolj ali manj požel predvsem val zgražanja in posmeha splošne javnosti. Le dobro leto za tem je - potem ko se je v pogajanjih s sindikati javnega sektorja povsem zaplezal - dvignil roke in odstopil s premierskega položaja. Ter politično, po kratkem skoku na ministrski položaj v Šarčevi vladi, ugasnil kot padli komet.
Tudi premier Golob, katerega nekonvencionalni, sproščeni nastop ob vstopu v politiko z narečno obarvano slovenščino, je marsikoga navduševal še mesece, je minuli teden sporočil, da se sam ne pritožuje, čeprav je na plačni javnosektorski lestvici šele na 2000. mestu, za številnimi zdravniki. Namreč ni bil izvoljen, da bi jamral. In dodal, da so pritožniki naravnost smešni. Kritika je bila uperjena v direktorje in strokovne vodje javnih zdravstvenih zavodov, ki so v pismu zagrozili z odstopi, če vlada ne bo nemudoma odpravila plačnih anomalij, ki bodo z aprilskimi dvigi še bolj poglobili plačne razlike med njimi in številnimi zdravniki, ki jih že krepko presegajo v plačah.
Nobenega dvoma ni, da ljudje Goloba in njegove Svobode - ta bi glede na izrečene opomine ljubljanskim svetnikom, ki so si drznili glasovati v nasprotju z voljo stranke in prvega v njej, potrebovala posebno definicijo, kako razumeti svobodno voljo izvoljenega funkcionarja - niso izvolili, da bi poslušali jamranje. A izvolili ga tudi niso, da bi poslušali njegovo pametovanje. Zdaj je že jasno, da imata, ko gre za retorične bravure, Golob in njegov največji reformator, minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, nekaj zelo podobnih nastavkov. Slednji se je zaradi svoje retorične zaletavosti moral že večkrat javno opravičevati, s čimer si je še pred startom zdravstvene reforme sam zbijal kredibilnost. Golob je s tovrstnimi nastopi na podobni poti.
Z Golobovo trditvijo, da je v menedžmentu javnih zdravstvenih zavodov marsikaj narobe, zato bo s plačno in zdravstveno reformo ob boljših plačah treba poskrbeti tudi za njihovo boljše vodenje, se lahko strinjamo. Ne le v zdravstvenih zavodih, nasploh v javnem sektorju je menedžment šibka točka in izziv, ki bistveno prispeva k nestimulativnemu okolju. A za zdaj aktualna vlada pri tem menedžmentu ni pokazala inovativnih pristopov. Tako kot prejšnje na vodilna mesta (ne)posredno kadruje svoje ljudi, tudi v zdravstvu. Tisti, ki ostajajo, poslušno služijo vsakokratni oblasti in njenim kapricam, da bi se obdržali na stolčku.
Kako lahko je izgubiti ugled in verodostojnost
Pozivi, kot je bil premierov, gospodarstvenikom, češ, če vam spodleti v gospodarstvu, v javnem sektorju vam bomo zagotovo našli službo, ne prispevajo k dvigu ugleda javnega sektorja in izboljšanju kakovosti storitev. Četudi tega morda ni želel, je njegovo sporočilo zvenelo: Za luzerje se v javnem sektorju vedno najde prostor. S čimer je kvečjemu prispeval k utrjevanju skrbno ustvarjenega razkoraka med obema. Plačni sistem ni edini problem javnega sektorja. Ta je bistveno kompleksnejši. A si je vlada s ponavljanjem napak predhodnic - deljenjem bonbončkov - močno otežila položaj, preden so se začeli s sindikati resneje pogajati o plačni reformi. S tovrstnimi parcialnimi dogovori in drugimi potezami nas zadolžuje do te mere, da četudi bi Golobova vlada izgubila vso verodostojnost, najbrž ni ne junaka ne bedaka, ki bi si upal od nje prevzeti oblast.
Kako lahko je izgubiti ugled in verodostojnost, zadnje tedne ponovno dokazuje zdravništvo. Čeprav so med njimi številni, ki si dnevno nesebično prizadevajo pomagati bolniku, ekscesi puščajo neizbrisljiv madež. Slednji vedno znova dokazujejo, da so med njimi številni, ki jih bolj kot skrb za pacienta žene interes lastne denarnice. Po četrt stoletja dela v novinarstvu me skoraj nič več ne preseneti. A nekaj dni nazaj mi je pošla sapa, ko mi je eden od zdravnikov, tudi visoko v Fidesu, razlagal, da so imeli v preteklosti pri prizadevanjih za dosego sindikalnih ciljev zvezane roke tudi zato, ker so se zavezali skrbi za paciente. Spomnimo se ljubljanskih ortopedov, ki so jim varnostniki beležili prisotnost v matičnem javnem zavodu, medtem ko so sami služili v zasebnih ambulantah. Celjski radiologi so na plečih pacientov vodstvo izsiljevali za še več denarja. Spomnimo se nevrokirurga, ki je v imenu davčne "optimizacije" zahteval od staršev hudo bolne deklice dodatno plačilo na račun v tujino. Ob takih ravnanjih je sklicevanje na etične kodekse in Hipokratovo prisego navadna hinavščina. Slednjo uporabijo ob vsaki priložnosti, ko jim kaj ni pogodu.
Takšno ravnanje jim seveda omogočajo pristojni, ki ob vsakokratni tovrstni aferi ne sankcionirajo tistih, ki so grobo kršili pravila in standarde. Tudi v primeru nevrologa že vidimo, kako njegova matična ustanova poskuša zmanjšati pomen dejanja, češ da institucija ni imela vzpostavljenih določenih protokolov in procesov. Zdravniška zbornica dejanja ni ostro obsodila, do ravnanja radiologov, ki so s zavlačevanjem diagnoz, ki so predpogoj za začetek zdravljenja, škodovali izključno bolnikom, se sploh opredelila ni.
Minister Loredan je z dosedanjimi potezami le še prispeval k temu, da mnogi stremijo k dodatnemu služenju denarja. Kot je pred dnevi ugotavljala kolegica Nina Knavs v Dnevniku, so jim to omogočili s projektom skrajševanja čakalnih vrst, ko popoldanske urne postavke še vedno presegajo redno plačilo. Osebju se tako "splača" delo zunaj matične ustanove. Podobno velja za delo v ambulantah za paciente brez zdravnika. Načrti o prepovedi prehajanja med javnim in zasebnim vedno znova ostajajo na papirju. Ob sprejetju uredbe, ki je odpravilo omejitve pri dodatnem delu javnih zavodov in tamkajšnjih zaposlenih, so na ministrstvu pozabili postaviti kriterije, koliko dela mora biti opravljenega v rednem delovnem času.
Na to so morda pozabili, ker se, kot se minister rad pohvali, pri njem dela od sedme ure zjutraj do sedme zvečer. "In tega mnogi ne zdržijo, zato gredo," je odgovoril na vprašanje, zakaj toliko odhodov iz njegovega kabineta. Mogoče bi se moral minister vprašati, ali je res težava tempo ali je morda vzrok za odhode kje drugje; denimo v nesmiselnih predlogih, neprimerni komunikaciji in posrednih zahtevah, da se v zameno za delo v njegovi ekipi odpoveš vsemu: prostemu času, zasebnemu življenju, družini … Ob velikem vprašanju, kaj - če kaj sploh - bo izplen.
Naj zaključim z izjavo zdaj že upokojenega vrhunskega norveškega smučarja Kjetila A. Aamodta. Ta je pred dnevi za Val 202 dejal, da je Norveška bogata država, zato imajo ljudje tam možnost razvijati svoje potenciale, ne se zgolj vsakodnevno ukvarjati z mislijo o preživetju. Tudi Slovenija je bogata država. Ne le s prelepo in še v veliki meri neokrnjeno naravo, njeno bogastvo so ljudje. A Slovenija preprosto že dolgo nima sreče z vladami, ki bi znale upravljati državo, oblikovati in voditi reforme in omogočati, da bi vse več ljudi razvijalo svoje potenciale. Zato številni iščejo tovrstne priložnosti tam, kjer to znajo. Med tistimi, ki ostajamo, je vedno več takih, katerih temeljna skrb je, kako preživeli.
