Zamegljevanje

Nemčija ima po mnenju marsikaterega strokovnjaka najbolj zgrešeno energetsko politiko v Evropi. In v marsičem imajo prav, (pre)hiter umik od jedrske energije je v času energetske krize namesto pospešenega prehoda v brezogljično družbo s pomočjo obnovljivih virov prinesel vrnitev k fosilnim gorivom. A pri nemškem razmisleku ne gre samo za zgrešene odločitve na podlagi političnih kompromisov v prejšnjih vladah. Kot na vsakem drugem gospodarskem področju tudi tukaj nemška podjetja vidijo predvsem priložnost zase, kar je razumljivo. Zeleni prehod postaja mantra za prihodnja desetletja in tudi tokrat bo prosti trg Evropske unije deloval v prid najhitrejših in najsposobnejših. Nemška podjetja tako že iščejo priložnosti pri proizvodnji baterij in v povezanih dejavnostih po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Hranilnike energije lahko dobavijo jutri in pri tem iščejo velike trgovce, ki jih lahko tržijo pod lastnimi blagovnimi znamkami. Nemci namreč vedo, da bo ekonomija obsega na dolgi rok naredila svoje.

Čeprav formalno zadevi nista povezani, pa bodo z ozirom na zeleni prehod oblikovana tudi pravila prihodnjega ekonomskega upravljanja v EU, saj države članice ne želijo, da bi jim vrnitev k strožjim fiskalnim pravilom onemogočala velike razvojne investicije, ki bodo ravno na tem področju. Zeleni prehod je torej že dejstvo, pri tem pa v Sloveniji ostaja nerešena ena temeljnih dilem. Ali prehod v brezogljično družbo izvesti s pomočjo jedrske energije ali brez te.

Robert Golob se je na čelu Gen-I predstavljal kot vizionar, ki lahko Slovenijo popelje iz ere fosilnih virov. Strategija podjetja, ki je največji promotor postavljanja sončnih elektrarn v državi, zdaj očitno postaja tudi strategija države. Pa je to dobro? Lahko bi bilo, če bi državljani dobili celovito sliko o tem, kakšna je zares ta strategija. Pri tem zadeve dodatno zamegljuje dejstvo, da je vodenje energetske družbe, ki je zadolžena za projekt gradnje drugega bloka, prevzel nekdanji Golobov tesni sodelavec iz Gen-I Dejan Paravan. Tako je vedno manj razumljivo, ali z odločitvijo glede JEK 2 čakajo, da bi bilo bolj jasno, kaj bo najboljše za državljane, ali pa zato, da bi videli, kaj bo najboljše za elektroenergetske družbe pod nadzorom vladajoče politike.

Na drugi strani pa postaja očitno, da gradnja novega bloka jedrske elektrarne ni med prioritetami te vlade, čeprav ga načeloma podpira. Projekt je še vedno v fazi prostorskega umeščanja, torej bolj ali manj tam, kjer ga je pustila prejšnja vlada. Vladne stranke so se v koalicijski pogodbi zavezale, da bodo glede tega spoštovale voljo ljudstva na referendumu. A glede tega spet ostaja neznanka, kdaj bodo volivci lahko o tem odločali. Minister Bojan Kumer, ki je pristojen za energetiko, prav tako pa nekdanji kader iz Gen-I, je že pred časom povedal, da obdobje energetske krize ni najboljši čas za sprejemanje tovrstnih dolgoročnih odločitev. Takega mnenja je bil tudi Golob, ki je ob lanskem obisku nuklearke povedal, da se zdi z vidika današnjih energetskih potreb odločitev o drugem bloku enostavna, a da je potrebno za odločanje na referendumu razpolagati z vsemi parametri projekta. To je po eni strani res, po drugi strani pa je tudi res, da ljudje hitro pozabljajo, in več časa ko bo minilo, težje bo javnosti razložiti potrebo po energetski samozadostnosti države. Pri tem bi bilo naivno misliti, da v prihodnjih desetletjih vojni v Ukrajini ne bodo sledile nove situacije, v katerih bo evropska enotnost na preizkušnji.