Na različnih koncih sveta, nam najbližje na Balkanu in vzhodni Evropi, ljudje dobro poznajo koncept "big biznis". "Big biznis" se sklepa z ogromnim zanosom, še večjimi obljubami in navdušenjem, ki mu ni para. "Big biznis" je sveti gral, h kateremu stremi vsak samooklicani podjetnik – enkratni projekt, ena bleščeča ideja, tako genialna in s toliko donosa, da milijoni kar letijo na kup. In to kar sami od sebe!
Tudi jedrska energija je dober posel. Masivne elektrarne z dragocenim gorivom niso nekaj, česar se lahko loti vsak, saj zahtevajo ogromno strokovnega znanja, nepredstavljiva finančna sredstva in dobre odnose s potencialnimi partnerji. Zaradi specifičnega profila tveganja, ki ga imajo jedrske elektrarne, te veljajo za ene od najbolj zahtevnih investicijskih infrastrukturnih projektov na svetu. Pred kratkim smo slišali javne pobude nekaterih slovenskih podjetnikov, ki predlagajo, da bi v projekt drugega bloka jedrske elektrarne (JEK 2) investirali tudi sami. Ponudili so "več deset milijonov evrov", kar v primeru, da jih na primer zberejo 50, nanese pol odstotka investicije. V zameno za pol odstotka vrednosti bi si v prihodnosti želeli fiksno ceno elektrike, precej nižjo od predvidene cene 150 evrov/MWh. Fantastična priložnost! V tem primeru bi jim namreč elektriko skozi državne subvencije doplačevali kar davkoplačevalci.
Apetitov po projektu JEK 2 ne skriva niti največja slovenska banka, ki bi ji projekt prav prišel za širitev na Hrvaško - v tem primeru lahko za nekaj časa opustijo željo po prevzemu, saj bodo ogromno zaslužili s posojili, v Sloveniji in pri sosedih. Ravno banke so pri teh projektih tiste, ki si skrivoma želijo, da se takšen projekt zavleče - daljše zamude, višje obresti! Druga jedrska elektrarna bi lahko pristala celo na borzi, kjer bi "dodatno okrepila kapitalski trg". Še kdo voha "big biznis"?
Milijard, potrebnih za gradnjo, delovanje in na koncu za razgradnjo jedrske elektrarne, ni tako lahko zbrati na kup. Države se posledično odločajo za različne modele financiranja, pri katerih različno porazdelijo tveganja med zasebne investitorje, državo in potrošnike, kar vodi v velike finančne in operativne razlike pri gradnji jedrskih elektrarn. Ker pri tako velikem projektu brez posojil ne gre, je ključno vprašanje, kdo jamči za odplačilo dolga - in kdo krije morebitne zamude in obresti? Korporativnega financiranja so se na primer lotili na Slovaškem, kjer je jedrsko elektrarno z zadolževanjem financiralo italijansko podjetje Enel, to je s svojimi poslovnimi sredstvi tudi jamčilo za odplačilo posojil.
V finskem Mankala-modelu so združena podjetja, pogosto iz energetsko intenzivnih industrij. Za gradnjo in upravljanje jedrske elektrarne je odgovorno skupno podjetje Mankala, v katerem se vsak delničar zaveže, da bo elektriko odkupoval po stroškovni ceni, ne glede na morebitne podražitve, saj tveganja prevzamejo delničarji. Ta model so uporabili pri projektu Olkiluoto na Finskem, kjer so presežki stroškov na koncu povzročili znatne izgube za delničarje. BOT (Build, Operate, Transfer) in BOO (Build, Own, Operate) modeli dobavitelju jedrske tehnologije omogočajo posedovanje, včasih pa tudi upravljanje jedrske elektrarne. Pogosto gre za državna podjetja, pri katerih tveganja v končni fazi nosi država oziroma davkoplačevalci. Klasičen primer je ruski Rosatom, ki financira projekte na Madžarskem in v Turčiji.
Vlade lahko vstopijo kot poroki in izdajo jamstva za posojila, kar bistveno zmanjša stroške zadolževanja. A v primeru, če podjetje ne more odplačati posojila, tveganje na koncu nosi država. Primer tega modela so jedrski projekti Vogtle 3 in 4 v ZDA ter Hinkley Point C v Veliki Britaniji. Gradnja Hinkley Point C zamuja, realni stroški pa prvotne finančne načrte zaenkrat presegajo za 600 milijonov evrov. Jedrske projekte lahko neposredno financirajo tudi državna energetska podjetja, tak primer je EDF v Franciji, ki ima v lasti več različnih elektrarn. Podobnega modela so se lotili na Poljskem, Češkem in v Romuniji. V teh primerih celotno tveganje zamudnih obresti ali drugih nepravilnosti nosijo davkoplačevalci.
Povabilo k razpravi
Odbor DZ za infrastrukturo, okolje in prostor je obravnaval predlog odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o izvedbi projekta drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (Jek 2). Po predlogu bi bil referendum 24. novembra. Na Večeru želimo pred odpreti prostor za javno razpravo o tem zelo obsežnem in za državo pomembnem energetskem projektu. Zato vabimo k razmislekom na to temo, k argumentirani in kultivirani razpravi o slovenski energetski prihodnosti. Prispevke bomo objavljali na naših mnenjskih straneh ali v pismih bralcev. Pošljete jih lahko na pisma.bralcev@vecer.com. Hvala. (mst)
Včasih izvozna jamstva za financiranje zagotovijo kar države, iz katerih izhaja dobavitelj tehnologije. Tak primer je posojilo pri projektu Olkiluoto na Finskem, za katerega jamči francoska vlada. Modeli regulirane osnovne aktive (RAB) podjetjem zagotavljajo določen donos na vloženi kapital, kar zmanjšuje tveganje za investitorje, ne pa tudi za potrošnike, na njih se namreč prevalijo stroški prekoračitev in zamud, v obliki višjih cen elektrike. Združeno kraljestvo uporabo tega modela načrtuje za novo jedrsko elektrarno Sizewell C, pri čemer so tveganja razdeljena med električne odjemalce in davkoplačevalce.
Po Evropi so precej razširjene tudi CDF-pogodbe, te zagotavljajo stabilnost prihodkov energetskih podjetij. Če je tržna cena elektrike nižja od vnaprej dogovorjene cene, razliko pokrijejo davkoplačevalci ali porabniki elektrike. Poslovni modeli, ki so v uporabi pri velikih jedrskih projektih, zahtevajo garancije - novozgrajene jedrske elektrarne namreč niso tako profitabilne, kot se jih rado predstavlja. Niti tako imenovani mali modularni jedrski reaktorji, o katerih se veliko govori, niso ekonomsko konkurenčni. Zgodbe, kako bo elektrika cenejša za vse državljane, hkrati pa bomo s projektom še mastno zaslužili, v ekonomski realnosti žal nimajo prave podlage.
Vsaj ne za tiste, ki na koncu nosijo dejanske stroške.
In kdo je junak, ki na koncu ponudi poroštvo?
(zvok čričkov)
Eden izmed največjih čarov jedrskih elektrarn je državno poroštvo, ki poskrbi, da se projekt ne konča z bankrotom – nobena država si ne želi propada podjetja, ki skrbi za nekaj tako osnovnega, kot je energija. Big biznis zagotovljen! Dobičke podjetnikom ter korporacijam, tveganja in obresti pa zasebnim odjemalcem in davkoplačevalcem.
Kdo v takšnem okolju ne bi želel biti podjetnik? Ali drugače, komu lahko sploh spodleti, če vsi mehanizmi skrbijo za to, da na koncu posledice nosijo državljani, kriv pa je vedno nekdo drug?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
