Pred kratkim sta mi na videz nepovezana dogodka spodbudila miselni tok. Med vikendom sem se udeležila zaključka sinovega smučarskega tečaja, ki ga je organizirala otroška gibalnica štajerske prestolnice. Nekaj dni kasneje pa sem videla spodbudo Društva onkoloških bolnikov Slovenije za glasovanje v akciji Moj zdravnik, s poudarkom na glasovanju za mojega onkologa.
Ozadja akcije Moj zdravnik pravzaprav ne poznam. Akcijo že nekaj časa spremljam zelo površno. Kot je razvidno iz objave, ki sem jo omenila, se v akciji, citiram: "(...) izbira zdravnike in zdravnice, ki so z delom, strokovnostjo in odnosom prepričali paciente, da svoje poslanstvo opravljajo srčno in zavzeto (…) Prav je, da poudarimo tisto, kar nam je všeč, da opozorimo na izjemne posameznike (...), ki so se za ta poklic odločili ne zaradi ugleda in zaslužka, ampak predvsem zato, ker je njihovo vodilo pomagati ljudem in so v zdravljenju našli svoje poslanstvo." Vsekakor zveni, da je akcija dobronamerna, želi biti optimistična in poudariti dobro in lepo na poti bolnikov v sicer ves čas kritiziranem zdravstvenem sistemu. Pa vendar, ali akcija, kot je nastavljena, res odraža sodoben način zdravstvene obravnave, spodbuja varno in vedno dostopno obravnavo? Poslanstvo brez želje po osebni slavi, ki se jo bo potem unovčilo?
V sodobnem času si človek z zdravstvenimi težavami želi in zasluži, da bo ob pojavu težav čim prej dobil odgovor, kaj se dogaja z njim, in da se tudi čim prej začne ukrepati. Da se zdravje ali kakovost življenja ohranita oziroma povrneta. Da nabor težav, ki jih okrnjeno zdravje prinaša, obravnava za to usposobljena oseba (zdravnik, zdravnik specialist, medicinska sestra, specializirana medicinska sestra, fizioterapevt, socialni delavec in tako naprej) v kratkem času ter vzporedno in koordinirano. Oboleli potrebuje obravnavo v določenem času, ne glede na to, kdo je v službi, na dopustu, izobraževanju ali bolniški. Sodoben čas prinaša tudi vse bolj specializirane zdravnike. Nimamo več specialistov ginekologov, ki vsi delajo vse. Eni skrbijo za preventivo, drugi so vrhunski v izvajanju ultrazvočnih (UZ) preiskav v nosečnosti, tretji obvladajo obravnavo neplodnosti ...
"Veste, ko prestopim vrata tega oddelka, me vsi poznajo, zame vedno odlično poskrbijo, vedo, kaj se z mano dogaja, in zadovoljna sem"
Ženska ima svojega izbranega ginekologa. Je noseča in ima preventivne preglede pri svojem ginekologu. Potem pa se njen ginekolog poškoduje, pristane v mavcu in na rehabilitaciji za tri mesece. Kaj zdaj? Nosečnost je tu, pregledi so potrebni. Ker spodbujamo sistem "moj pacient, tvoj pacient, moj zdravnik, tvoj zdravnik", bo sedaj ali ostala brez pregledov ali pa odšla v najbližjo bolnišnico v urgentno ambulanto za nosečnice. Ženska zboli z rakom maternice. Potrebna je operacija. Z načinom razmišljanja "moj pacient, tvoj pacient, moj zdravnik, tvoj zdravnik" si izbere "slavnega" operaterja. Prvi pregled, operacijo, vizito opravi ta specialist. Ženski se zdi super, imam "svojega zdravnika". Po operaciji gre operater na zaslužen dopust na drugi kontinent, pri bolnici pa se pojavi resen pooperativni zaplet. Gospa s težavami pokliče, da bi se naročila k "svojemu zdravniku". Povedo ji, da ga tri tedne ne bo. Gospa, ki ne oceni, da ima zelo resne težave, se odloči, da bo malo počakala. Potem vendarle gre na urgenco, pristane na oddelku. Zaposleni zdravniki v sistemu "moj pacient, tvoj pacient, moj zdravnik, tvoj zdravnik" se bodo gledali, kdo bo zdaj obravnaval gospo, če pa je ona "od tistega na Maldivih". Obravnava zna biti počasnejša in pospremljena s slabo voljo. In kdo na koncu potegne kratko? Seveda pacient.
V Sloveniji je tako razmišljanje precej zakoreninjeno. Zdravniki sami smo seveda prvi v vrsti krivcev za takšen način razmišljanja, ki se drugje po Evropi že krha. Spodbujata ga privatizacija, ki bo z razmahom to še okrepila, ter klasični način vodenja ustanov/oddelkov, kjer naj vsak zdravnik poskrbi za "svoje" bolnike, namesto da bi se spodbujalo, da vsak zdravnik opravi kakovostno delo na delovišču tisti dan.
Povsem zasebni zdravnik, katerega dohodek je neposredno odvisen od števila opravljenih storitev, bo seveda moral prepričati ljudi, da se bodo prišli zdravit k njemu. Na neki način bo moral promovirati svoj način dela, ki se bo minimalno in "lepotno" razlikoval od kolegovega. S tem bo posredno vzbujal nezaupanje v delo preostalih kolegov. Pacient se ga bo držal kot pijanec plota. Zdravnik ne bo več nikoli "imel miru", pacient pa bo "izvisel", ko bo zdravnik vendarle manjkal v službi.
Kako pa lahko drugače vodimo zdravnike, oddelke? Pred kratkim smo lahko brali o načrtovanih spremembah finskega zdravstvenega sistema. Ker niso mogli zagotoviti hitrega in učinkovitega dostopa do družinskega zdravnika, ko ga pacient potrebuje, kar je s sistemom "moj pacient, tvoj pacient, moj zdravnik, tvoj zdravnik" praktično nemogoče, sedaj načrtujejo, da državljan ne bi imel svojega zdravnika, ampak bo imel svoj zdravstveni dom. (Zveni znano?) Ko bo zbolel, bo takoj obravnavan, vodstvo pa bo zagotovilo, da je v službi kompetentna oseba. V univerzitetni ginekološki kliniki v Tuebingenu sem prvič videla sistem "šefovih pacientk". Le da šef že vrsto let ni delal neposredno s pacientkami. Je pa zagotavljal, da ko bodo prišle v "njegovo" oskrbo na kliniki, bo poskrbel, da jim bo UZ-preiskavo naredil za to usposobljen tim zdravnikov, operiral jih bo za operacije specializiran tim zdravnikov, na oddelku bo zanje skrbel oddelčni tim zdravnikov. Delo bo opravljeno takrat, ko ga bo ženska potrebovala, šef pa bo poskrbel, da bo njegov tim delal kakovostno, kakovost bo tudi nadziral. Da bo prenos informacij med člani tima takšen, da bo vsak zdravnik, ki mu bo gospa prišla v roke, imel vse potrebne informacije, in se bo počutila, kot da jo vsi poznajo. K znanemu ginekologu v Londonu, ki izvira iz naše širše regije, so moji kolegi šli na dodatno izobraževanje s področja UZ-preiskave rodil. Priznani strokovnjak, ki vodi UZ-diagnostični center, je vsakega zdravnika spremljal, kako dela (pregledoval njegove UZ-slike in izvide ter končna mnenja), se z vsakim aktivno ukvarjal, jim bil mentor in tako skrbel za enotno znanje in kakovost storitev. Vedelo se je, da če prideš tja na UZ-pregled rodil, bo storitev, ko jo bo ženska potrebovala, opravljena enako kakovostno, ne glede na to, kdo jo bo izvedel, končna mnenja in nasveti bodo enoviti, v skladu s sodobnimi smernicami.
In kaj ima s povedanim skupnega sinova zaključna tekma smučarskega tečaja? Sin se je vsake ure obiska telovadbe in smučarskega tečaja v gibalnici izjemno veselil in vsakič je prišel domov zadovoljen in nasmejan. Naučil se je ogromno. In to ne glede na to, kateri učitelj ali učiteljica je bil na vrsti, da ga prevzame. Različni so bili, pogosto jih sin ni poznal po imenu, a vedno je bil srečen in zadovoljen. "Šefa" pa sta poznala vse otroke po imenu, po znanju in napredku in vedno sta znala poročati staršem. In tega si za naš oddelek in razvoj našega zdravstva želim tudi jaz. Da bi vse pacientke enkrat rekle: "Veste, ko prestopim vrata tega oddelka, me vsi poznajo, zame vedno odlično poskrbijo, vedo, kaj se z mano dogaja, in zadovoljna sem. Imajo odličen tim zdravnikov in sester, počutim se domače in varno." Nisem prepričana, da akcije v stilu moj zdravnik dosegajo ta namen. Še posebno, ker so vendarle povezane z neko individualno "slavo in ugledom" konkretnega zdravnika, ki je vedno le kamenček v mozaiku, čeprav naj bi poudarjale zdravnikovo poslanstvo brez želje po ugledu. Glede na to, da je lahko vsak zdravnik imenovan samo enkrat v življenju, pa je zagotovo, da jih (nas) je vendarle kar nekaj, ki jim (nam) je v ospredju poslanstvo. S sistemskimi spremembami in spremembami načina vodenja k poslanstvu usmerjenih zdravnikov pa na koncu zmagamo. Predvsem pacienti!
