(RECENZIJA ROMANA) Klasikinje dvajsetega stoletja, končno!

Natalia Ginzburg slovenskim bralkam in bralcem ni neznana. Predlani smo dobili prevod romana Dragi Michele in esejev Male vrline, deset let prej pa avtobiografski roman Družinski besednjak. Cobiss pravi še, da je bila leta 1990 v Stalnem slovenskem gledališču Trst uprizorjena njena drama Intervju. Zdaj je pri KUD Sodobnost International izšel še njen zgornji, drugi roman Tako je bilo iz leta 1947. Odlično ga je prevedel, tako kot že Družinski besednjak, Vasja Bratina. Prevodu romana so dodali tri krajša informativna in inspirativna besedila o romanu, in sicer prevod zapisov kritika Cesareja Garbilija, pisatelja Itala Calvina in same avtorice. 

​Natalia Ginzburg je bila rojena leta 1916 v Palermu. Pri osemnajstih je objavila prvo kratko zgodbo, preden je izšla kakšna njena knjiga, pa je leta 1937 izšel njen prevod Proustovega romana V Swannovem svetu. Njen romaneskni prvenec Cesta v mesto je iz leta 1947. Za omejeni Družinski besednjak (1963), v katerem obravnava življenje svoje protifašistične družine v Torinu, je prejela nagrado strega, najuglednejšo italijansko literarno nagrado. Znana je tudi njena biografija pisatelja in pesnika Alessandra Manzonija. V zrelih letih je nadaljevala družinsko aktivistično tradicijo, v letih 1983 in 1987 je bila izvoljena v italijanski parlament kot neodvisna levičarska poslanka. Umrla je leta 1991 v Rimu. Velja za eno najpomembnejših italijanskih avtoric 20. stoletja.

Kratek roman Tako je bilo se začne tako: "Rekla sem mu: 'Povej mi po resnici,' in vprašal me je: 'Kaj naj ti povem?' V svojo beležnico je nekaj na hitro narisal in mi pokazal. Bil je dolg vlak z velikim oblakom črnega dima, on pa je nagnjen skozi okno mahal z robcem. Ustrelila sem ga med oči." Potem ta mlada ženska, ki je ustrelila svojega moža, zbeži iz stanovanja, sede na klop v parku in sestavi svoj zagovor pred sodiščem.

Avtorica sama v zapisu o romanu omeni, da strel "v resnici ni potreben. Zgodba poteka kljub njemu in mimo njega. Bil naj bi zgolj namera. Prav bi bilo, da ženska ne bi streljala, temveč si to le predstavljala".  Dejansko se tudi bralka nekajkrat vpraša, ali se je umor res zgodil ali pa je to samo zblojena fantazmagorija nesrečne ženske, toda strel v glavo na začetku knjige da knjigi drastičen ton, diktira pospeševanje tempa in vpliva na percepcijo prvoosebne pripovedovalke. Ene od milijonov nesrečnih žensk. "Generacije žensk so v tem svetu zgolj čakale, da bi bile ljubljene, se poročile, izkusile materinstvo, bile prevarane. Takšne so njene protagonistke," je zapisal Calvino o ženskih likih Natalie Ginzburg. Eden od razlogov, s katerim se je omalovaževala literatura žensk, so "večno enake ženske teme" in domnevna nesposobnost, da bi iz zasebne sfere posegle še na obče relevantno družbeno dimenzijo. Saj se zdi ženski skoraj zamalo, da bi na to odgovarjala, ampak vseeno poglejmo, kako je s tem pri Natalii Ginzburg.

Ja, prvoosebna pripovedovalka je nesrečna zaradi neadekvatne ljubezni. Še bolj klasično, je ženska, ki jo soprog vara z žensko, ki jo ljubi. Brali smo veliko zgodb žensk na robu živčnega zloma, pomislimo, ko pa se poskušamo spomniti, katere smo res, jih ostane na spominskem literarnem situ samo nekaj. Fenomen dnevov zavrženosti je večen, dobrih literarnih izpisov pa ni toliko. In Natalia Ginzburg je, kot vsaka prava avtorica ali avtor, povsem drugačna. Njena protagonistka ni ženska, ki predano ljubi moža in se ji svet sesuje, ko ugotovi, da občutje ni recipročno. Ne, njena zgodba ženski po eni strani daje več svobode, po drugi pa jo še bolj uklešči. Najprej ji da sploh možnost, da ne ljubi, da se ne zaljubi nesmrtno v prvega moškega, ki ji pride na pot in je prijazen do nje. Ampak to žal ni rešitev, še hujše je. Natalia Ginzburg je tako dobra, ker piše o prisili, ki jo kljub manku ljubezni zveže s tem moškim. In tudi tu nismo na običajnem, že znanem terenu. To ni prisila tako imenovanih prisilnih porok. To poznamo in temu znamo oporekati. Ne, prisila te ženske je samoprisila, je notranja, inherentna psihološka sila, ki se polasti žensk, ki ne morejo biti dovolj subjektinje. 

Natalia Ginzburg piše o "večno enakih ženskih temah" lapidarno, surovo in ostro. Brez izrazitega čustvovanja, ki ga tako radi pripisujejo ženskam. Kot je izvrstno zaznal Calvino, že znanih občutkov, čustev, dejanj, besed ali situacij ne odkriva, temveč jih občasno prepozna, se pravi, da se vidi skozi ustaljene vzorce. "Glej, zdaj sem najbrž zaljubljena, to je gotovo ljubosumje, zdaj - tako kot v romanu Tako je bilo - vzamem pištolo in ga ubijem," je zapisal Calvino. Povedano z romanom samim: "V življenju morda niso pomembni samo ljubezen in otroci, lahko počneš marsikaj drugega, celo pišeš knjigo o izvorih krščanstva. Pomislila sem, kako uborno je bilo moje življenje in da je prepozno za kaj novega, vsa moja razmišljanja pa so me vedno privedla do revolverja." Razkrivanju ženskega samoprepoznavanja v vsiljeni narativi je gotovo ena največjih odlik tega izvrstnega tesnobnega romana.

Nazaj na začetek: Natalia Ginzburg res velja za eno najpomembnejših italijanskih avtoric 20. stoletja in zdaj imamo v slovenščini res nekaj njenih knjig. Vendar smo jih dobili šele desetletja po njeni smrti. Tako je namreč bilo: Redkokatera ženska je kdaj pomislila, da bi lahko pisala. Da ima kaj povedati, da bi to znala in da jo nekaj žene, da bi to naredila. Redkokatera je to tudi res naredila. In od teh redkih jih je zelo malo poskušalo napisano tudi izdati. Nekatere na srečo so. A naj so bile še tako dobre, redke med odličnimi so bile potem tudi prevajane v tuje jezike. Selekcija se je na vsaki stopnji samo še potencirala. Za to, da so bili knjigo, ki jo je napisala ženska, pripravljeni vzeti v drug jezikovni in kulturni kontekst, je morala biti že skoraj nobelovka. Teh pa, kot tudi vemo, skorajda ni bilo.

Zato je res razveseljujoče, da ob relativno sprotnem prevajanju trenutno aktualnih avtoric v tem, končno, ženskem valu dobivamo tudi prevode del starejših avtoric. Tako je bilo Natalie Ginzburg je tako na primer fino brati ob Prepovedanem zvezku njene rojakinje in vrstnice Albe de Céspedes (No Press!, 2024) ali ob Københavnski trilogiji njune danske kolegice in vrstnice Tove Ditlevsen (Mladinska knjiga, 2024). To je klasična literatura klasičnih avtoric.