To ni polemika o tem, ali je mogoče Rusiji sploh zaupati, da bo spoštovala kakršenkoli mirovni sporazum z Ukrajino. Niti komentar o zaslugah za ustavitev te vojne s pomočjo diplomacije. Prej gre za razmišljanje o najnovejšem evropskem paradoksu: čeprav bi mirovni proces v Ukrajini pomagal ustaviti krvavenje evropskega gospodarstva, bi se EU v trenutku, ko bi se začel kakršenkoli mirovni proces, ločila na vzhod in zahod, zaradi česar bi se slej ko prej ponovno zazeval prepad med njenim severom in jugom.
Verodostojni mirovni proces vključuje zahtevna pogajanja, pri katerih bi morale sodelovati vse velike svetovne sile. Kdo bo za to pogajalsko mizo zastopal Evropo? Težko si je predstavljati, da bodo voditelji Poljske ter skandinavskih in baltskih držav to vlogo zaupali svojemu francoskemu ali nemškemu kolegu.
Na vzhodu in severovzhodu EU v francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu vidijo Putinovega pristaša, pripravljenega Ukrajincem vsiliti (zanje) nesprejemljivo trgovino ozemlje-za-mir. In tudi nemški kancler Olaf Scholz se ne zdi več primeren za vlogo zastopnika skupnih evropskih interesov, potem ko je – pustimo ob strani dolgoletno odvisnost Nemčije od ruske energije – sprejel 200 milijard vredni sveženj pomoči nemški industriji, z davkoplačevalskim denarjem financiran varovalni mehanizem, ki ga je Nemčija na ravni EU zavrnila.
Francoske in nemške elite medtem kritizirajo idejo, da bi lahko EU pri kateremkoli mirovnem procesu zastopali ljudje, kot sta estonska premierka Kaja Kallas ali njena finska kolegica Sanna Marin. "Moralne kampanje zagovornikov maksimalističnih zahtev, ko gre za vojno v Ukrajini, so trenutno moderne, vendar ne le, da pri mirovnemu procesu ne bodo v pomoč, ampak ga bodo celo ovirale," mi je dejal neki nemški funkcionar.
Zato se še naprej zastavlja vprašanje: kdo bo v prihodnje zastopal EU pri kateremkoli mirovnem procesu?
Če bi EU veliko bančno in dolžniško krizo po letu 2008 izkoristila za demokratizacijo svojih institucij, bi Evropo zdaj verodostojno zastopala njen predsednik in zunanji minister. Toda glede na trenutno stanje stvari se bodo morali evropski državljani verjetno sprijazniti z idejo, da jih bosta zastopala predsednik Evropskega sveta Charles Michel in visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije Joseph Borrell. Macron in Scholz ter vsi drugi evropski predsedniki in premierji bodo temu zagotovo nasprotovali.
Zato se še naprej zastavlja vprašanje: kdo bo v prihodnje zastopal EU pri kateremkoli mirovnem procesu?
Optimistično stališče Bruslja se glasi, da bo EU, čeprav ji manjka legitimnih odposlancev in je vojaško šibka, odigrala pomembno vlogo pri katerihkoli pogajanjih, saj je vendar gospodarska sila, ki naj bi financirala obnovo Ukrajine in bo tudi sprožila proces vključevanja Ukrajine v evropski enotni trg, carinsko unijo ali celo v Evropsko unijo samo. Pa je ta optimizem sploh upravičen?
EU bo Ukrajini nedvomno namenila veliko denarja in bo po vojni sprožila procese za njeno pridruževanje. Toda to še ne pomeni, da ji zaradi tega pripada pomembna vloga pri mirovnem procesu. Pravzaprav obstaja več dobrih razlogov, na podlagi katerih lahko sklepamo, da jo bo vloga glavne financerke ukrajinske obnove razdelila in oslabila, in to še bolj kot kriza pred desetimi leti.
Evropska investicijska banka ocenjuje, da bodo stroški obnove Ukrajine znašali približno trilijon evrov oziroma toliko, kolikor znaša proračun EU za obdobje 2021-27 in 40 odstotkov več od vrednosti evropskega sklada za okrevanje po pandemiji (Next Generation EU). Zaradi 200 milijard evrov vrednega načrta za pomoč nemškemu gospodarstvu ter sto milijard evrov vrednih investicij v nemško obrambo bo fiskalni manevrski prostor Nemčije tako zožen, da ne bo mogla prispevati niti delčka tega zneska.
Če Nemčija ne bo mogla prispevati tega denarja, je jasno, da ga tudi druge članice ne bodo mogle. Denar za Ukrajino bi lahko torej zagotovili le z izdajo skupnih evropskih obveznic ter preklicem bolečih ukrepov, ki so leta 2020 vodili k vzpostavitvi sklada za okrevanje.
Zaradi pritiskov, naj vendarle priskrbi denar, utegne EU dejansko ubrati to pot, le da bo na koncu spoznala, da ta ne vodi nikamor drugam kot k žolčnim prepirom. Evropski voditelji so se sicer strinjali glede izdaje skupnih evropskih obveznic med pandemijo. Toda inflacija je bila tedaj negativna in vse članice EU so se soočale z gospodarskim zlomom, potem ko so zaprtja javnega življenja po vsej Evropi povzročila drastično zmanjšanje povpraševanja. Ko bo v Ukrajini spet zavladal mir, se bodo morale strinjati z izdajo novih skupnih obveznic, da bi lahko financirale njeno obnovo. Toda zdaj so obrestne mere štirikrat višje, inflacija galopirajoča, medtem ko bodo ekonomske koristi verjetno precej neenakomerno porazdeljene med članice EU.
Španija bo podvomila o pravičnosti skupnih evropskih obveznic, ko si bodo nemška podjetja prigrabila levji delež poslov, povezanih z obnovo Ukrajine. Poljska bo glasno protestirala, ko bosta Nemčija in Italija naznanili, da bosta, ko bo v Ukrajini spet vzpostavljen mir, znova kupovali energijo od Rusije. Madžarska bo z veseljem prodala svojo vdanost kateremukoli ukrajinskemu skladu in bo zahtevala še več izjem, kar zadeva spoštovanje vladavine prava EU in načela transparentnosti. Sredi tega kaosa bo znova zazeval tudi prepad med protestantskim severom in katoliškim jugom, ki bo tokrat še globlji kot prej.
Nemčija se že zdaj boji, da bo Francija vztrajala pri trajnih in precej rednih izdajah skupnih evropskih obveznic, čemur se bo nemški politični razred seveda upiral, pa ne samo zato, ker je nemško ustavno sodišče že zavrnilo to idejo. Globlji razlog za to je, da bi se morali nemški konglomerati v okviru fiskalne unije, ki jo očitno podpira Francija, odpovedati praksi, ki jo imajo zapisano v svoji DNK: kopičenje ameriškega premoženja, ki ga kupujejo na račun obsežnih neto izvozov v ZDA, ki jih omogočajo stagnirajoče plače nemških delavcev in poceni naravni plin.
Če se nemška miselnost zaradi zakona o zniževanju inflacije, ki ga je sprejel ameriški predsednik Joe Biden, ne bo spremenila in Nemčija ne bo uvedla protekcionističnih ukrepov, ki bi zajezili neto izvoze v ZDA, bodo kakršnakoli pogajanja za ustavitev vojne v Ukrajini še povečala prepad med vzhodom in zahodom EU, zaradi česar bo ponovno zazijal tudi stari prepad med severom in jugom.
Nič od tega nas ne bi smelo presenetiti. Po finančnem zlomu leta 2008 je EU le za silo zakrpala tedaj nastalo razpoko med severom in jugom. Vojna v Ukrajini je neizogibno povzročila novi prepad - tokrat med vzhodom in zahodom. In tudi ko bo v tej državi spet zavladal mir, se bosta oba prepada še naprej poglabljala in postajala vedno bolj zoprna, hkrati pa ju ne bo mogoče ignorirati.
