No, pa smo spet tam. Na okopih, v bojnih jarkih, s trobili in tipkovnicami ter družbenimi omrežji v rokah. Na eni strani preverjeni borci, torej Fides in zdravništvo, na drugi novinci v tem poslu, sveže premešana vladna ekipa, ki se še kali iz zanosnega Gibanja v morda nekoč solidno stranko. Tokrat je bitka le nekoliko bolj zanimiva, saj se na bojnem polju napoveduje tudi napad s strani. Ob tem smo oboji, tako zdravniki kot vlada, nekoliko v krču. Ni namreč povsem jasno, s kom bodo tretji potegnili. Morda še sami ne vedo natančno, marsikaj se lahko med bitko tudi spremeni. Da pa vseeno ne bi koga pretirano žalil z oportunizmom, bom previdno zaupal instinktom in bolniško stavko le za nekaj stopinj preusmeril v enako smer kot zdravniško; torej proti vladi.
Zahteve obeh stavkovnih teles so namreč kljub na videz različnim sintagmam vsaj deloma dokaj podobne. Oboji si želimo sistema, ki bi bil dostojen in obenem dostopen slovenskemu bolniku. Da se to ne more zgoditi čez noč, je seveda jasno vsakomur. Pa vendar, če pogledamo nazaj, je od osamosvojitve minilo zelo veliko noči, a zgodilo se ni kaj dosti. Ideje so nastajale in padale, vlade so se menjavale, načrta, kako reformirati zadevo, pa ni in ni bilo.
Vsi vemo, da je najtežje sanirati že obstoječo staro hišo, še bolj, če želimo zraven še kaj dograditi. In enako je s tem sistemom. Ker se tako kot pri gradnji vse začne z denarjem, navajam podatke iz leta 2020, javno dostopne na spletu. Slovenija nameni za zdravstvo 9,4 odstotka svojega letnega BDP, s čimer se uvršča na sredo evropske lestvice, med Grčijo in Češko. Na vrhu so Nemci, ki za zdravstvo namenijo 12,8 odstotka svojega BDP. Tako je, 12,8 odstotka. Za 3,4 odstotne točke več kot mi. Če to preračunamo v številke, izdajo Nemci letno za potrebe zdravstva neverjetnih 483 milijard ameriških dolarjev letno oziroma okoli 5800 ameriških dolarjev na prebivalca. Mi? Okoli 4,8 milijarde oziroma 2319 ameriških dolarjev na prebivalca. Izračun je narejen čez palec in prepričan sem, da bi ekonomisti našli vrzel ali dve v tej oceni. A vseeno. Napaka ne more biti tako velika, da dejansko stanje ne bi bodlo v oči. Za zdravstvo na prebivalca Slovenci porabimo za polovico manj kot Nemci. Kje je torej ta razlika? V materialih? Verjetno ne. Cene materialov so pri nas verjetno enake ali morda celo višje, saj imamo gotovo pri nabavi manj manevrskega prostora kot oni. V opremi? Verjetno. Oprema je zelo draga in verjetno pri nas v precej večji meri iztrošena. Glede na izdatek si torej lahko Nemci privoščijo modernejše ultrazvočne in rentgenske aparate, boljše prostore, več intenzivnih postelj, boljša programska okolja in še bi lahko našteval. Kaj pa plače? Tudi tukaj so nemški zdravstveni delavci verjetno precej bolj zadovoljni, kot smo mi. A še vedno manjka bistven element. Nekaj, s čimer naš sistem izdatno varčuje in niža stroške per capita. Ste uganili? Tako je, odgovor je praktično na dlani. Čakalne vrste.
Za zdravstvo na prebivalca Slovenci porabimo za polovico manj kot Nemci.
Kje je torej ta razlika? V materialih? Verjetno ne
Kaj je namreč cenejše od bolnika, ki čaka in ne stane nič. Nič. Ko ga sprejmemo v sistem, se namreč začne stroškovna kalvarija. Sprva diagnostika, nato morda celo zdravljenje. Izdatkom kar naenkrat ni videti konca in zato smo Slovenci v tem sistemu ohranili tisto varovalko, ki nam jo je v skoraj vseh drugih segmentih storitev v zadnjih 30 letih uspelo odstraniti - plansko gospodarstvo.
Sistem planiranja je v zdravstvo tako zajeden, da je to že prav neverjetno. In nanj smo se navadili vsi. Poosamosvojitvene evolucije od starih revolucionarnih načel torej v zdravstvu vsekakor ni bilo. Na začetku je sicer bilo nekaj plahih poskusov, a so bili hitro zatrti v kali. Razlogi? Navidezni - z zdravstvom se ne smemo poigravati in ga prepuščati kapitalizmu. Resnični - utečena veriga prodajanja materialov in storitev s strani utečenih dobaviteljev se v planskem sistemu počuti kot otrok v trgovini z igračami, ki so vse zastonj. A to morda niti ni bil glavni razlog proti spremembam. Ta segment zdravstva - torej dobava - je prilagodljiv, podvržen tržnim zakonitostim, zato bi verjetno v vsakem sistemu prosperiral. Ne nazadnje za materiali, zdravili in opremo stojijo mednarodne korporacije, ki imajo ključ za še tako zahtevne ali rigidne trge, kot je recimo naš.
Obstaja še tretji razlog, ki je morda bil v tistih prelomnih časih nastajanja naše male države najpomembnejši. In to je preprečitev prehoda organizacije zdravstvenih dejavnosti v roke zdravnikov. Bilo je nekaj poskusov, pričele so se podeljevati koncesije, nastajali so diagnostični centri, a potem je kontinuitetna politika rekla: Stop. Strah pred močnim cehom, ki bi začel tudi obvladovati organizacijo zdravstva, je pomenil preveliko grožnjo. Kar je seveda smešno, a tukaj žal smo. Tudi v naslednjih 30 letih se ni kaj bistveno spremenilo. Zdravnik je tako v rokah odločevalcev le eden od delavcev in nikakor ne nekdo, ki bi morda lahko odločal o zdravstvenem procesu. Kar je seveda povsem skregano z načinom dela in zdravo pametjo. Zdravnik je vedno tisti, ki odloča o zdravstvenem procesu in načinu zdravljenja. Zato je študiral, za to ima izkušnje, za to nosi tudi poklicno odgovornost. Pozna materiale in zdravila, s katerimi dela, spremlja smernice, obvlada organizacijo svojega delovnega okolja, spozna se na aparature, ki jih uporablja. Pot od tod do koncesionarstva ali organizacije lastnih zavodov je zelo kratka. In smiselna. A politiki in žal pogosto tudi mediji tega nočejo sprejeti.
Za zdravstvo na prebivalca Slovenci porabimo za polovico manj kot Nemci.
Kje je torej ta razlika? V materialih? Verjetno ne
Sistema se zato po osamosvojitvi ob socialistično zalitih temeljih ni dalo niti spreminjati, kaj šele na novo organizirati. Marsikoga bi namreč ob spremembah, ki bi prevetrile organizacijo zdravstva, sistem plačevanja storitev in naročanja materialov, preveč bolela glava. Ali denarnica. Ali oboje. Lažje je zato gledati mastodonte, torej na eni strani ZZZS, ki denar po lastnih navedbah le kanalizira in ni razvojno in stimulativno naravnan. In na drugi strani bolnišnice in zdravstvene domove, ki ta denar plansko črpajo. Kje je pri takem načinu razvoj? Kje je napredek? Kako organizirano financirati vedno nove oblike zdravljenja? Kakšen bo finančni model, ki bo to spodbujal? Odgovora žal ni. Oziroma je. V UKC Ljubljana vsako leto naredijo na desetine milijonov evrov minusa. Seveda gre denar tudi za nove metode, a luknjo pokrpa politika. Kot v dobrih starih svinčenih časih. Drugi zavodi v Sloveniji si tega zaradi oddaljenosti od političnega jedra ne morejo privoščiti. Trudijo se poslovati brez večjih izgub, a kratko pri tem potegnejo le pacienti. Ki potem zbirajo zamaške, oblegajo privatne ambulante in tudi zdravstvene domove, poskušajo z zdravljenjem v tujini, iščejo zveze in poznanstva, pišejo pisma, e-maile, SMS-e in še bi lahko našteval.
V tem oziru so zahteve iniciative Glas ljudstva, vsaj kar se tiče koncesionarstva in dela zdravnikov po različnih ustanovah, verjetno zgrešene. Saj branijo državno zdravstvo. Ki se razlikuje od javnega zdravstva. Pri javnem je treba definirati način zavarovanja, ki naj bo javni, moderno usmerjen, po možnosti z več zavarovalnicami, ki bodo konkurenčne ena drugi. In razpisati koncesije, ponuditi delo izvajalcem, ki so organizirani ali se še bodo organizirali. Vse trpati nazaj v obstoječe državne zavode ni smiselno. Zakaj se ne razpiše več koncesij? Na primarnem in sekundarnem nivoju? Je zavist in strah pred tem, da bo neki zdravnik nesramno bogatel, tako velika, da si raje vedno znova žagamo letvice, po katerih lezemo proti Evropi?
Zakaj je tako težko pogledati čez mejo in po vzoru drugih držav narediti novejši, bolj vzdržen in razvoju naklonjen zdravstveni sistem? A ne moremo vprašati v Bruslju, kako naprej? Zakaj so bolnišnice čez mejo v Avstriji polne naših zdravnikov in drugega osebja? So tam zaradi ljubezni do nemškega jezika? Kako jim uspeva v tujini uvajati nove, drage metode zdravljenja in jim nato uspešno zbijati ceno? Zakaj imajo dovolj zdravnikov? Zakaj imajo več koncesionarjev? Več zavodov? Zakaj imajo dovolj medicinskih sester?
Preveč vprašanj? Morda pa se ob kakšni od prihajajočih stavk le najde kak odgovor.
* Kam greš?
