(POGLED) Kdo se boji črnega moža

V slovenskem javnem prostoru se obnašamo kot otroci. V znani igri kdo se boji črnega moža. Na igrišču se pojavi osebek, ki zakriči, kdo se boji črnega moža. Množica odvrne, da nihče, pa vendar se brezglavo razkropi, da je črni mož ne ulovi. Take igrice že trideset let spremljamo v slovenski politiki, civilni družbi in medijih. Vsaka stran ima svojega črnega moža, ki je včasih lahko tudi rdeče barve. Ko se končno izkaže, da so domači črni možje premalo strašljivi, je treba uvoziti hudobca iz tujine. To vlogo je v zadnjem času prevzel eden in edini Viktor Orban. Z menjavo oblasti, ki jo bo poslej v Sloveniji po prepričanju številnih krojil naš največji črni mož, smo na pragu orbanizacije naše prelepe domovine. Pred tem svari celo cvet nekdanje delovne inteligence ... Čas bi že bil, da končno odrastemo.
Odrasli ljudje, za razliko od otrok, vseh svojih strahov naj ne bi več zapakirali v črne može. Odrasli ljudje, sploh raznorazni akademiki in drugi ustvarjalci javnega mnenja, naj bi bili o svojih strahovih, o krizah, ki razjedajo njihove skupnosti, sposobni razpravljati z argumenti, o stvari sami (ad rem), prizadevajoč si, kot bi dejal Habermas, za iskanje vključujočega konsenza v idealni govorni situaciji. Ta je v realnem svetu, seveda, nedostopen. Ljudje smo različni. Vsak od nas nosi svoja vrednostna očala, goji svoj epistem in zato dejansko, čeprav tlačimo isto zemljo, živimo vsak v svojem družbenem svetu. Preganjanje takih in onakih črnih mož je tako razumljivo, ni pa racionalno in še manj produktivno. Za intelektualca pa je tako ravnanje neintelektualno.
Ko bomo enkrat torej odrasli, se bomo pogovarjali o stvari sami in se skušali prepričati z argumenti. Tedaj se ne bomo ukvarjali več z orbani v subjektivnem smislu, ampak v objektivnem. Rekli bomo, da je z vidika ustavne demokracije nesprejemljiva dolgoročna zasedba vseh državnih institucij s svojim političnim lojalnim kadrom. Tako ravnanje namreč pomeni ukinitev sistema zavor in ravnovesij, ki varuje svobodo vsakega posameznika in preprečuje samovoljo oblasti. Prav tako bomo rekli, da je nesprejemljivo ustvarjanje odvisnega sodstva, sestavljenega samo še iz "naših" sodnikov, za katere poskrbi "naš" sodni svet, ki ga vodijo politični in nepotistični interesi namesto meritokracije. Nesprejemljiva je tudi politizacija javne uprave z odpravo že tako ali tako tanke meje med stroko in politiko.