Italijanski mediji se poredkoma ukvarjajo s Slovenijo. V zadnjih letih je bilo o Sloveniji zelo malo "pozitivnih" novic. Te so si prislužila edino srečanja med predsednikoma, Borutom Pahorjem in Sergiom Mattarello, v Trstu z vrnitvijo Narodnega doma slovenski manjšini, s poklonom na kraju usmrtitve bazoviških junakov in simbolnemu spomeniku žrtvam povojnih pobojev na bazoviški fojbi, pa kasneje v Gorici, na meji med Slovenijo in Italijo, ko sta predsednika obeh držav nekako posvojila Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Celo na športnih straneh je Slovenija skoraj izginila: v lanskem letu Pogačar ni zmagal na Touru, tudi slovenski smučarji ne zmagujejo več pogosto, drugim športom pa Italijani sledijo le občasno, ko zmaga kak Italijan; kar velja domala za vse medije v vseh državah, tudi Slovenija ni izjema. Celo parlamentarne in predsedniške volitve niso zaslužile naslovov v velikih italijanskih dnevnikih.
Pač pa se je Slovenija pojavila v medijih v zvezi s tremi aferami. Najprej, že leta 2021, zgodba pa še ni v celoti končana, ko so odkrili neko italijansko gospo, Cecilia Marogna ji je ime, ki je v Ljubljani odprla fiktivno podjetje Logsic. To pa je služilo za pranje vatikanskega denarja in trenutno se z zadevo ukvarja sodišče. V zadnjih mesecih je strani dnevnikov polnila afera v zvezi z domnevnimi spolnimi zlorabami patra Marka Rupnika, ki so jo na široko razglašali predvsem tisti mediji, ki jim papež Frančišek (jezuit kot Marko Rupnik) ni všeč.
V prejšnjih dneh pa so italijanski novinarji zagrabili afero, povezano z ruskimi vohuni, ki jih je odkrila in aretirala slovenska policija. "Od Slovenije do Nemčije: mreža moskovskih vohunov, ki 'opazujejo' Zahod," se glasi naslov, ki ga je milanski Corriere della Sera, največji in najuglednejši italijanski dnevnik, objavil v petek, 3. februarja. Slovenija je samo iztočnica za dolgo vohunsko zgodbo, ki se začenja z aretacijo dveh oseb z argentinskim državljanstvom, para, ki živi v Črnučah. Ludwig Gisch in Maria Mayer Munos sta prišla z dvema otrokoma pred nekaj leti v Slovenijo, kjer sta se ukvarjala s številnimi dejavnostmi: umetnostno galerijo, organizacijo prireditev, podjetjem, ki se ukvarja s tehnologijo, prodajanjem nepremičnin. Ludwig govori nemško, Maria špansko, kar naj bi potrjevalo njen argentinski izvor. Podjetje ima spletno stran, bilance so neoporečne, imelo je veliko stikov s tujino, predvsem Londonom in Edinburgom. To pa naj bi bila, kot piše milanski dnevnik, samo krinka za vohunsko dejavnost; nekakšna "speča agenta" široko razvejane mreže.
Preusmerjanje pozornosti v tujino je stara taktika (ne samo) italijanske politike, kajti pometanje pod lastnim pragom je vedno veliko težje.
Tu Corriere della sera navaja kar nekaj primerov podobnih oseb v državah Zahodne Evrope, predvsem oseb latinskoameriškega izvora. Samooklicani Brazilec, ki se je poskusil naseliti na Nizozemskem, raziskovalec, zaposlen na Norveškem, ki se je izdajal za Brazilca, Rusinja Adela iz Peruja, ki je bila napotena v Neapelj z namenom, da se približa bazi zveze NATO. Ameriški FBI se s takimi primeri ukvarja že nekaj let; gre za ljudi, rojene v Rusiji, ki na Zahodu iščejo vire, navezujejo stike in zbirajo informacije. Vsi so redno zaposleni, imajo dovolj finančnih sredstev, imajo navidezno povsem normalne družine. In tu je podatek, da slovenski organi iščejo morebitne sodelavce in preiskujejo nekega domačina, ki pa ga še niso aretirali. Vrsta podatkov, natančnejših od poročanja slovenskih medijev. Na koncu še novica, da je nemški trgovec ruskega rodu Arthur E., aretiran v Nemčiji, po povratku iz Miamija, priznal, da je posredoval podatke ruski tajni službi. Tudi pripadnik nemške varnostne službe Carsten L. je v zaporu, osumljen, da je ruski agent. In Avstrija je odposlala domov štiri ruske diplomate, pri čemer Corriere della Sera sklepa, da je šlo za vohunjenje.
Ob vsem tem se seveda postavlja vprašanje, zakaj se je v naslovu znašla na prvem mestu Slovenija. Italijanski mediji se radi obračajo po vetru; to jim zagotavlja dokaj mirno življenje. Slovenija je tudi tokrat prikazana kot majhna, neurejena država, tako kot je bilo z afero o pranju vatikanskega denarja. Vse je zelo podzavestno, nobenega odkritega očitka ni, ampak bralcu se samo vsiljuje taka predstava o Sloveniji. V naslovu je tudi Nemčija, nekakšno svarilo, da ni nedolžna, v času, ko je razmišljala, ali naj Ukrajini pošlje svoje tanke. Proruska kampanja je v teku v številnih evropskih državah, v Italiji je sedanja predsednica vlade Giorgia Meloni zajezila svoje partnerje v Salvinijevi in Berlusconijevi stranki, ki veljajo za Putinove prijatelje, javnost pa mediji preusmerjajo na druge države, ki niso dovolj "ruskoodporne". Med temi je tudi Slovenija. Verjetno je v Italiji ruska vohunska mreža veliko bolj razvejana kot majhno podjetje v Črnučah.
Preusmerjanje pozornosti v tujino pa je stara taktika (ne samo) italijanske politike, kajti pometanje pod lastnim pragom je vedno veliko težje.
