Z dolžno negotovostjo si drznem napovedati, da bo stranka Naša dežela Aleksandre Pivec muha enodnevnica, no, enoletnica. Kot irelevantni tabloidni futer političnih analitikov in Facebook kibicev bo preživela do naslednjih volitev, potem pa se bo izkazalo, da se je gospa zakalkulirala. Če se jim bo dalo životariti, bodo morda vztrajali kvečjemu kot izvenparlamentarna stranka.
A kakorkoli že, iz tega ne bo nič.
Vsaka ustanovitev nove stranke je nepredvidljiv družbenopolitični eksperiment, launch Nove dežele pa je bil še posebej tvegan. Poglejmo si torej razloge, zakaj Aleksandra Pivec zdaj ne bo več to, kar je bila.
Na lepem pismeni težaki
Na lepem pismenim težakom na Twitterju je v oči padla nepotrebna vejica na vstopni strani Naše dežele. To je zanje že kronski dokaz, da so strankina ciljna publika tako imenovani domoljubci s P.
Ne eno ne drugo - namreč: niti slovnica niti domoljubci s P - seveda niso razlogi, zakaj bo Naša dežela popušila. Recimo Kanglerja niso odnesli s Heroja Staneta zato, ker se je na nekem predvolilnem plakatu širokoustil, da bo poskrbel za "akvari" in "terari" — čeprav bi bilo bolj zabavno, če bi ga zato in ne zaradi radarjev.
Zdi se mi pretenciozno, da se funkcionalno nepismeni norčujejo iz tistih, ki so samo za eno vejico bolj funkcionalno nepismeni od njih.
Divja ježa
Aleksandra Pivec je lani jezdila na valu navdušenja, da se je končno našla ena pisig in prijazna Ptujčanka, ki je dala nogo večnemu Erjavcu, pozneje pa je še uživala podporo usmiljenih Samarijancev - z mano vred -, ko se je pod pritiskom opozicijskega establišmenta odločila za harakiri.
Aleksandra Pivec je seveda jezdila tudi na valu antipatij tistih, ki so v njej videli domačijsko skorumpiranko in janšistično kolaborantko. Toda v vsakem primeru je bila v središču pozornosti. Naklonjene in nenaklonjene pozornosti. In to ji je zameglilo pogled in slabo vplivalo na njeno sposobnost presoje.
Pozitivna samopercepcija
Treba je namreč vedeti, da človekova pozitivna samopercepcija ne izhaja samo iz pohval, aplavzov, prikimavanja in odobravanja privržencev, temveč tudi iz negativnih mnenj nasprotnikov.
Človekova pozitivna samopercepcija izhaja tudi iz kritik - tudi grobih, ne samo konstruktivnih in dobronamernih -, pa tudi natolcevanja, privoščljivosti, žalitev, zmerjanja ali prezira.
Vsaka ustanovitev nove stranke je nepredvidljiv družbenopolitični eksperiment, launch Nove dežele pa je bil še posebej tvegan
Če človeka nekdo hvali, se mu bo zdelo super. In če ima trdo kožo, mu bo skoraj enako dobro delo, če ga bo nekdo drug sesuval. Še posebej, če zaznava predvidljivo vzročno povezavo med negativizmom in političnimi interesi negativista.
V tem drugem primeru, seveda. Ker če vas kdo hvali, je pa vedno iskreno, od srca.
Kapitalizacije in investicija
Stranka Naša dežela je skratka posledica samovšečne in zmotne predpostavke Aleksandre Pivec, da je takšna ali drugačna pozornost, s katero so jo eni in drugi zasipavali, priložnost in pravi trenutek za nadaljevanje njenega meteorskega vzpona. Za kapitalizacijo in investiranje političnih prihrankov, ki si jih je ustvarila čez edino poletje, ki ga je preplesala na slovenskem političnem parketu. (No JPD pun intended.)
Toda zdaj je ona v drugačnem političnem kontekstu. Ni več odrešenica stare stranke, ki je razočarala precejšen del volilcev. Ni več eliminatorka odsluženih, toda v bron ulitih kadrov, ki so se samoumevno in z namišljenimi zaslugami sprehajali z ene funkcije na drugo. Ni več zdravilka političnih mehanizmov in vrednot samoupravnega postsocializma.
Zdaj niti ne obstaja več noben pameten razlog, da bi šla komu na živce zato, ker racionalizira ali relativizira dilemo med političnim pragmatizmom in političnimi principi. Aleksandra Pivec ni več motnja. Ni več disruptivna. Zdaj je samo izpraznjen in začetniški obet, samo obljuba brez obveznosti, ki ji moramo verjeti na lepe oči in frizuro — in na minulo delo.
Toda pri njej si od tega minulega dela nismo zapomnili drugega kot morda utemeljeno, morda pa za lase privlečeno polemiziranje s tistimi, s katerimi se je samo njej ljubilo sploh polemizirati.
Tudi sam nimam nobenega razloga, da bi mi Aleksandra Pivec še bila simpatična. Prej je bila vsaj upadljivo etablirana upornica, zdaj pa je samo še pretendentka.
Wannabeeji
Aleksandra Pivec je z Našo deželo samo še ena izmed mnogih parlamentarnih wannabejev, ki v ne več ne manj kot 1.751 besed dolgem ustanovnem govoru slikajo podobo Indije Koromandije, ki je ne ločimo — ali se nam vsaj ne ljubi toliko potruditi, da bi jo ločili — od kake Druge priložnosti Mistra 0,88% ali Dobovškove Dobre države ali kdo ve čigavega parastrankarskega projekta Povežimo Slovenijo.
Se še spomnite te zadnje pogruntavščine? Niti dva meseca še ni od ustanovitve, pa ste že pozabili. Tako bomo pozabili tudi Aleksandro Pivec.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
