"Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi," je Jezus iz Nazareta dejal svojim privržencem med svojo pridigo na gori. Seveda ne moremo vedeti, ali so tisti, ki si upajo narediti konec brutalnim spopadom, v nebesih res tako lepo nagrajeni, kot je obljubljeno v pridigi. Jasno pa je, da tukaj na Zemlji mirovniki za svoja prizadevanja pogosto plačajo visoko ceno, velikokrat tudi z življenjem.
Znanih primerov je veliko. Michael Collins, vodja irskega boja za neodvisnost od Velike Britanije, je decembra 1921 podpisal sporni britansko-irski sporazum o ustanovitvi Svobodne irske države, katere predsednik naj bi bil kralj Jurij V. Sledila je krvava državljanska vojna, Collins pa je bil ubit, a so na koncu vendarle prevladale sporazumu naklonjene sile.
Novembra 1977 – samo štiri leta po jomkipurski vojni – je egiptovski predsednik Anvar el-Sadat kot prvi arabski voditelj obiskal Izrael, kjer je imel govor, ki je bil v nasprotju z vsemi pričakovanji. "Danes prihajam k vam na trdnih temeljih, da bi zasnovali novo življenje, vzpostavili mir." Ta obisk je leta 1978 omogočil podpis sporazumov iz Camp Davida in nato leta 1979 še podpis mirovnega sporazuma med Egiptom in Izraelom. Toda protiizraelski sentiment je ostal močan. Leta 1981 so častniki fundamentalistične egiptovske vojske med vojaško parado streljali na el-Sadata in ga ubili, niso pa ubili miru, ki ga je vzpostavil.
Septembra 1995 je izraelski premier Jicak Rabin podisal sporazum iz Osla. To je bil odločilen korak k celovitemu mirovnemu sporazumu med Izraelci in Palestinci. Manj kot dva meseca pozneje so ga pokosili streli atentatorja, skrajnega desničarja Jigala Amirja. Toda v tem primeru mirovni proces ni preživel izgube glavnega mirovnika; zdi se, da sta sprti strani danes bolj oddaljeni od dogovora kot kdajkoli prej.
Seznam se tukaj ne konča. Walther Rathenau, zunanji minister Weimarske republike, je bil ubit, ker je 16. aprila 1922 v Rapallu podpisal pogodbo s Sovjetsko zvezo. Mahatmo Gandhija je s streli pokončal hindujski fanatik, ki je nasprotoval njegovi filozofiji strpnosti do muslimanov. Indijskega premiera Radživa Gandhija je ubil samomorilski bombaš iz vrst Tamilskih tigrov, ker je ustavil vojaško posredovanje Indije v držvljanski vojni na Šrilanki.
Sporočilo je jasno: voditelja, ki sklepa kompromise zavoljo miru, lahko to stane življenja. In tega se mora zavedati tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.
Tri desetletja ukrajinske neodvisnosti so zaznamovali brutalni politični boji za oblast in tudi meseci pred rusko invazijo niso bili nič drugačni. Tedaj nepriljubljeni Zelenski je šel celo tako daleč, da je svojega predhodnika Petra Porošenka obtožil izdaje. (Ob tem se človek vpraša, ali je ruski predsednik Vladimir Putin v nerodnem napadu Zelenskega na Porošenka videl dokaz, da se je demokracija v Ukrajini znašla na robu propada in da je država zrela za nadvlado.)
Z rusko invazijo se je spremenilo prav vse. Ukrajina se je odzvala tako enotno, da je osupnila in na mnoge načine tudi navdihnila ves svet. Zahod je res priskrbel sredstva, toda Ukrajinci so bili tisti, ki so se uprli eni največjih vojsk na svetu ter ubranili ključna ozemlja in ponovno osvojili druga.
Ukrajinci morda Zelenskega podpirajo manj kot njegovo nepopustljivo stališče glede pogajanj z Rusijo
Politično gledano Zelenskemu ni uspelo sestaviti vlade narodne enotnosti, h kateri je pred vojno pozivala njegova nekdanja tekmica, bivša premierka Julija Timošenko. Toda s svojo politiko totalnega odpora, vključno z zahtevo, da se Rusija pred začetkom kakršnegakoli mirovnega procesa v celoti umakne z ukrajinskega ozemlja, je pridobil podporo tako ukrajinskih opozicijskih strank na levi in desni strani kot tudi običajno neposlušnih ukrajinskih oligarhov. Od začetka vojne se niso oglasile niti tiste politične frakcije, ki so dolgo podpirale Rusijo.
Znotraj ukrajinskega vodstva naj bi do trenj prihajalo le med generali, ki vodijo spopade. Nekateri člani notranjega kroga Zelenskega se menda bojijo, da utegnejo vojaški poveljniki, ki so izredno priljubljeni pri Ukrajincih, na naslednjih volitvah izzvati predsednika. Na podlagi tega lahko sklepamo, da Ukrajinci morda Zelenskega samega podpirajo manj kot njegovo nepopustljivo stališče glede pogajanj z Rusijo. To pomeni, da mu Ukrajinci morda ne bodo več sledili, če bo popustil pod vse večjimi mednarodnimi pritiski, naj vendarle nekoliko omehča svoje stališče. Mnogi bi bili zaradi tega jezni in bi se lahko počutili celo izdane, potem ko so se tako junaško borili. In če je zgodovina neki pokazatelj, bi lahko temu sledilo nasilje, katerega tarča bi bil predvsem Zelenski.
Mnogi med tistimi, ki Zelenskega pozivajo k pogajanjem s Putinom, to počnejo, ker si resnično želijo ustaviti prelivanje krvi. Toda tako kot ima vojna visoko ceno, bi jo lahko imela tudi sklenitev miru z Rusijo, predvsem za mirovnika. Tisti, ki spodbujajo Zelenskega in bi ga radi prepričali, naj popusti režimu, ki je zdesetkal infrastrukturo njegove države in velik del njenega ozemlja priključil k svojemu, morajo zasnovati načrt – in biti pripravljeni v prihodnjih letih vztrajati pri njem –, s katerim bodo ublažili vse morebitne ruske grožnje.
"Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in vas preklinjali, preganjali, ločevali, sramotili in vaše ime zavrgli kot hudodelno in ko bodo zaradi mene vse hudo zoper vas lažnivo govorili," je še dejal Jezus. Če bodo Zelenski in njegovi zavezniki sklenili, da je mirovni sporazum najboljša možnost za Ukrajino, lahko le upamo, da hudobija ne bo šla dlje od poplave žalitev.
