Zahodnjaki se že dve desetletji čudijo, zakaj so Rusi tako močno pod vplivom Vladimirja Putina. Tega ne morejo zadovoljivo pojasniti niti diplomati niti zgodovinarji niti ekonomisti niti drugi strokovnjaki. Toda kar je spodletelo znanstvenikom in strategom, utegne uspeti prebivalcem Sezamove ulice, od žabca Kermita do Elma.
Pisalo se je leto 1996. Moja domovina je bila sredi "šok terapije", z odlokom odrejene liberalizacije in privatizacije gospodarstva po padcu Sovjetske zveze, jaz pa sem na Univerzi Princeton pisala doktorat. Nekega dne je mojo pozornost pritegnilo poročilo televizije CNN o Rusiji. Videti je bilo neobičajno, saj v njem ni bilo govora niti o ubijanju niti o prevzemu kakšnega podjetja niti o vzponu ali padcu katerega od ruskih oligarhov. Ni šlo torej za negativno poročanje v značilnem vzvišenem tonu, ki v človeku vedno izzove vznemirjenje. Ne, zdelo se je, da gre za pozitivno zgodbo: Muppetki so odhajali v Moskvo.
Toda že med poslušanjem arogantnega komentatorja televizije CNN je olajšanje zamenjalo razočaranje. Uvajanje Sezamove ulice v Rusiji očitno ni bilo ravno zgled medkulturnega povezovanja, ki naj bi ga omogočilo odprtje države. V bistvu naj bi Gospodična Pujsa in Veliki ptič poskrbela, da se ameriške demokratične vrednote ukoreninijo v srcih in mislih otrok na ogromnem postsovjetskem prostoru – ne samo v Rusiji, ampak tudi v Estoniji, Ukrajini, Gruziji in drugih nekdanjih sovjetskih republikah. Takoj sem preklopila na drug program.
Otroška televizijska nanizanka, znana po svojih pozitivnih sporočilih o učenju in sodelovanju, je bila popačena v propagando, predstavljena kot oblika pedagoške rešitve in izrabljena za še eno razglasitev zmage ZDA v hladni vojni. Toda Rusija ima svojo, zelo bogato kulturo, katere del nista le Tolstoj in Bolšoj teater, ampak tudi otroška televizijska oddaja Spokojnoj noči, mališi! (Lahko noč, malčki!), ki je bila tako pametna in topla kot Sezamova ulica.
Na srečo ekipe Sezamove ulice nista premagala občutek moralne superiornosti in prezir do ruske kulture, ki sta sicer prevevala poročila ameriških medijev in so ju zato ponotranjili tudi mnogi drugi Američani. Ravno nasprotno, Natasha Lance Rogoff, ki je bila na začetku 90. let preteklega stoletja izvršna producentka Sezamove ulice v Rusiji, je v svoji novi knjigi zapisala, da je šlo pri prirejanju te oddaje za rusko občinstvo za iskreno medkulturno sodelovanje in ne za podcenjevanje ali podjarmljanje.
Rogoffova se v svoji knjigi z naslovom Muppetki v Moskvi: Nepričakovano nora zgodba o ustvarjanju Sezamove ulice v Rusiji dotakne tudi politične plati cele zgodbe. Odkrito priznava, da sta bila Ameriška agencija za mednarodni razvoj (USAID) in tedanji senator Joe Biden glavna podpornika mednarodne Sezamove ulice, saj sta menila, da so muppetki idealni ambasadorji za predstavljanje demokratičnih vrednot in prednosti prostotržnega gospodarstva otrokom na območju nekdanje Sovjetske zveze. Toda Rogoffova hkrati pojasnjuje, da je bilo "prirejanje vedre in idealistično zasnovane Sezamove ulice za matero Rusijo izredno težko in tudi zelo nevarno početje".
Putin je sklenil, da mora biti ruska kultura ruska in da jo morajo ustvarjati Rusi
Rogoffova navaja tudi bizarne, nizkotne in že kar preveč človeške podrobnosti o gnusnih nezakonitih poslih v zgodnjem postsovjetskem obdobju, ko so bili likvidirani mnogi novinarji in poslovneži in je Gospodična Pujsa postala vzornica brezobzirnih trdosrčnežev. Njeno racionaliziranje, normaliziranje in moderniziranje postsovjetskega sistema me je spominjalo na spoznanja Davida Remnicka o tem, kako je Rusijo spremenila perestrojka Mihaila Gorbačova. Remnick je ta svoja spoznanja predstavil v leta 1994 objavljeni knjigi z naslovom Leninova grobnica: Zadnji dnevi sovjetskega imperija.
Najbolj pomembno je morda stališče Rogoffove, da ruska Sezamova ulica, čeprav je bila v osnovi ameriška oddaja, ni govorila o ZDA. In da nedvomno ni bila zasnovana za namene ameriške propagande. Prej je spodbujala temeljne človeške vrednote, denimo prijateljstvo in sporazumevanje – tako pri Rusih in Američanih, ki so ustvarjali oddajo, kot pri gledalcih na celotnem območju nekdanje Sovjetske zveze. Ko sem si Sezamovo ulico ogledala med svojim obiskom v Moskvi leta 1996, torej kmalu za tem, ko sem na CNN videla prej omenjeno poročilo, sem bila vesela, da je bila to velikodušna, prisrčna in zelo dobro zasnovana oddaja z zgodbami izvirne ameriške oddaje, prirejenimi za rusko občinstvo, in tudi z edinstvenimi zgodbami z ruskimi lutkami. Ustvarjalci oddaje so se očitno močno trudili ustvariti like, ki bi bili všeč Rusom, od za reševanje težav specializirane oranžne pošasti Kubika do iznajdljivega rožnatega muppetka Businke. Najbolj zanimiv (in nedvomno najbolj polarizirajoč) se mi je zdel Zeliboba - puhasti, rdečenosi hišni duh, oblečen v ogrinjalo, posuto z listjem.
Je pa Rogoffova včasih tudi žrtev klišejev. Veliko preveč je "Boris in Nataša" trenutkov, v katerih so Rusi prikazani kot stereotipne karikature – absurdne, nespretne, izumetničene in močno poudarjene. Tako na primer Irina Borisova, ena od tajkunk, ki je sodelovala pri ustvarjanju oddaje, zadnji trenutek prihiti na sestanek v salonarjih znamke Christian Louboutin, medtem ko pokojni Boris Berezovski, ki so ga prosili za finančna sredstva, "Bik Burda" (Big Bird, Veliki ptič) označi za "i-kono" ameriške kulture, ki je "tako slavna kot Elvis Praj-eslij".
Rogoffova si vseeno zasluži pohvalo, ne le zaradi načina, na katerega je povedala vso zgodbo, ampak tudi zaradi svoje vztrajnosti in predanosti, brez katere ruske Sezamove ulice sploh ne bi bilo. Ruski otroci bi bili tedaj močno prikrajšani. Borisova je, potem ko se je odločila prispevati denar za oddajo, dejala: "Vsakemu človeku, ki premore nekaj samospoštovanja, je jasno, da je prišel čas, da naredimo nekaj za ruske otroke, toda na žalost zanje še vedno naredimo zelo malo, razen tega da veliko govorimo." V času, ko se Rusija "tako hitro spreminja in je v njej še vedno prisotnega veliko nasilja", bi lahko, tako je menila Borisova, z oddajo, kot je Sezamova ulica, ljudem pokazali, kako je mogoče živeti v mirni družbi.
Ključnega pomena je bilo, tako je razumela Rogffova, pokazati, ne povedati, da je bolje ravnati v dobri veri, obzirno in človeško, namesto prezirljivo, samopoveličevalno pridigati. V 90. letih preteklega stoletja so Rusi posnemali vse ameriško. Vendar so bili hkrati močno razdvojeni, kar je razvidno iz razprav o Rahmaninovu in rock'n'rollu, ki jih opisuje Rogoffova. Rusko kulturo zaznamujejo skrajnosti. Nihanje med posnemanjem zahodnih modelov in njihovim silovitim zavračanjem torej ni nobena izjema.
Ruski otroci so Sezamovo ulico gledali skoraj petnajst let – do leta 2010. Rogoffova pravi, da so jo nehali predvajati, ker se Putinu ni več zdela koristna. Njene besede potrjuje dejstvo, da so se ob približno istem času končali tudi mnogi drugi projekti kulturnega sodelovanja. Putin je sklenil, da mora biti ruska kultura ruska in da jo morajo ustvarjati Rusi - in da samo on odloča o tem, kaj pomeni ruskost.
V 90. letih preteklega stoletja je bila ruska družba tako izčrpana zaradi zloma komunizma, da je izgubila stik s svojimi lastnimi vrednotami. Vendar to ni pomenilo, da bi lahko postala cenena kopija ameriške družbe. Sezamova ulica je bila uspešna, ker je spodbujala splošne vrednote. Ob vsem tem se človek vpraša, ali bi bila ruska stvarnost danes drugačna, če bi to tedaj razumelo več Američanov.
