Ob 2.15 me zbudi pisk telefona, ki se mu je uspelo izviti nočnemu profilu, po katerem bi moral biti stišan.
"Za božični večer bi rabili enega starostnika, da mi ga pripeljte po večerji. Da se podruži z našimi otroki. Najbolj bi nam ustrezalo ob 7 zvečer. Iskat pa ga lahko pridete okrog devetih."
"Danes sem se naročil k nevrologu, pa nisem zadovoljen z datumom. Ali mi lahko zrihtaš novega." Tako se skrajšano glasi sporočilo človeka na socialnem omrežju, ki ga vidim (tako po sliki kot po imenu) prvič v življenju. Sledijo slike njegove zdravstvene dokumentacije, pripete kar na facebook.
"Pošiljam izvid, če mi ga lahko prosim razložite." To je postalo skorajda stalnica. Občasno vikanje me med vsemi podobnimi sporočili tako preseneti, da jih preberem do konca.
"Rabila bi nekoga, da mi pride iskat star hladilnik. Nekdo, ki je reven, ga bo vesel. Slabše hladi, ampak dela pa še. Saj vi imate to humanitarno društvo."
"Pridite si iskat stare jogij, ker imamo goste jutri. Nič jim ne manjka, samo zunaj smo jih skladiščili od poletja, zdaj bi pa potrebovali nekaj prostora."
Na socialnih omrežjih so se vse meje zabrisale
