Slavica Pičerko Peklar
V noči z nedelje na ponedeljek, po svečnici, kot veleva staro ljudsko izročilo, je Slavko Vrtačnik zgrabil nekajmetrski bič in točno opolnoči pri vaški cerkvi sv. Marka prvikrat letos zamahnil v fašenski cajt. "Nazadnje bom z bičem počil kakšno minuto pred polnočjo na pustni torek. S sosedom Marjanom bova takrat kar na domačem dvorišču naznanila konec fašenka. To je vsako leto en tak bolj žalosten trenutek, ki pa prav pride, saj sem po vsem fašenskem dogajanju takrat po navadi že čisto 'hin', utrujen, da še komaj stojim. Taka, da še komaj hodita, sta zadnje trenutke fašenka tudi moja brata Daniel in Peter, pa vsi naši, ja, vsi, ki jih poznam in delamo fašenk v Markovcih," se je onidan, ko se je komaj klicalo k fašenku, razgovoril Vrtačnik, po domače Cencov Slavko. Vrtačnikovi fantje so od malega 'gor rasli' s fašenkom. Sredi Markovcev so doma, mimo njihove hiše so od nekdaj bežale in divjale melike, gamele jim tudi rečejo, mimo so se kotalili medvedi, na dvorišče priplešejo vile, da kaj lepega zapojejo in razveselijo gospodinjo. Prihitijo piceki in kürike, pri hiši se, na poti po svetu, ustavi bozjak, človek, ki nože brusi. Gospodarju pridejo dobro letino voščit orači, najbolj pa se pri Cencovih, kot pri vsaki hiši v vasi, vselej razveselijo korantov.
Fašenk jer bil nekdaj "naroden praznik"
"V petek pred fašenkom sem korant in že od svečnice naprej si čisto vsak večer okoli pasu zavežem korantove zvonce in ružim, skačem, saj je treba za koranta biti pri moči. Se spomnim, da sem prvikrat oblekel korantijo na pustni ponedeljek v osmem razredu. Prijatelj mi jo je posodil, jaz pa brez kondicije naravnost v Stojnce, ves dan smo bili koranti, dolga pot je bila pred nami in še daljša za nami, ko smo se vrnili domov, in še danes vem, kako hudo mi je bilo, ker v torek nisem mogel niti hoditi, pa je fašenk brez mene divjal naokoli," se spominja Slavko. "Zdaj so drugi časi, koranti niso več taki divjaki, kot so bili nekdaj. Je zapisal Matej Slekovec v cerkveni kroniki, ko je opisoval markovske pustne like in običaje, da so bili takrat, pred sto leti in več, koranti, on jim pravi kurenti, čeprav so pri nas od nekdaj doma koranti, da je bil korant, kot da bi iz pekla pobegnil. Slekovec tudi govori o pokanju fašenka, in za vse nas, ki smo tukaj gor zrasli, je fašenk 'naroden praznik', kot je še zapisal in tako ohranil za nas nekdanji župnik v Markovcih," je, čakajoč na prvi bičev pok, razlagal sogovornik.
Zbirateljstvo mu je v zibel položeno
Te dni že v pozdrav poreče: "Nocoj bom ruža." Fašenk imata z bratoma preprosto v krvi. Mama se ob tem križa in dodaja, da ne ve, od kod jim to, a je ponosna na svoje fante, snahe in vseh trinajst vnukov, ki komaj čakajo, da si nadenejo ruse na ramena in zdivjajo po vasi. "Rad jih vidim, ko so tako glasni in divji, saj to pomeni, da bo naš markovski fašenk še dolgo živel," se smeje Cencov Slavko, ki gre od doma za fašenk kot rusa, pa se vrne v čisto drugi preobleki: "Smo bili že vse mogoče, tudi v vile smo se oblekli, da je bilo smeha, pa tudi take novodobne, bolj karnevalske maske. Včasih še sam ne vem, ali sem gonjač ali porta, samo da fašenk je, da je glasno in divje."
