V življenju Milana Klemenca je imela formula 1 od nekdaj pomembno mesto, dirke je že od mladih nog spremljal z očetom na televiziji. "Kasneje se je pokazala priložnost, da sem nekako tudi sam postal del tega najhitrejšega cirkusa na svetu. Formula 1 mi pomeni najvišji rang tehnološkega napredka v avtomobilizmu, avtomobilizma samega po sebi. Določene iznajdbe, ki so se v formuli 1 pred leti kazale kot futuristične, imamo danes vgrajene v vseh naših vozilih," pravi Klemenc, ki je zaposlen na notranjem ministrstvu, je tudi ptujski mestni svetnik.

Prvo dirko si je v živo ogledal leta 1994 na nam najbližjem dirkališču - v Budimpešti. "Takrat je bilo vse povsem drugače, navijači so lahko prišli skorajda na progo. Danes je vse hermetično zaprto. Kar je iz varnostnega vidika dobro, z vidika navijačev nekoliko manj," pravi Klemenc. Ogledal si je tudi številna testiranja. "To je bilo v času, ko sta vozila še Michael Schumacher in Damon Hill. Na progi v Zeltwegu me je tako Mika Häkkinen skoraj povozil, ko sem legel na progo, da bi dobil dobro fotografijo," se spominja z nostalgijo.        

Vstop v paddock je postala rutina             

Začetki njegovega vstopa v svet tega prestižnega športa sicer segajo v leto 2003, ko mu je policijski kolega iz Budimpešte posredoval fotografije kamiona Renaultove ekipe formule 1, ki je bil na poti na dirko udeležen v prometni nesreči, v kateri na srečo ni bil nihče poškodovan. Fotografije je poslal sedanjemu glavnemu uredniku portala Avtomanija Arturju Švarcu - in s tem se je začelo njegovo sodelovanje z njimi. Danes z dirk poroča kot akreditiran novinar fotograf, kar mu omogoča neomejen vstop v območje paddocka in ob progi. Za vstop v bokse v času dirke in prostih treningov pa je potrebna še vsakokratna dodatna akreditacija, pojasni.

V novinarskem cirkusu, ki spremlja dogajanje v formuli ena, pripoveduje Klemenc, je ogromno novinarjev, tako lokalnih kot mednarodnih. Slednji se redno srečujejo. Gre sicer za zaprti krog, a sčasoma te sprejmejo. Danes lahko računa na pomoč kateregakoli od njih, a tudi obratno, velikokrat si delijo prevoz in stroške: "To je vendarle moja zgodba v prostem času, nekega denarja v tem ni. Preprosto entuziazem in želja, volja, ki včasih meji že na fanatičnost, čeprav je to obdobje že malo za mano. Je pa res, da je danes tudi v paddocku, prostoru za garažami, drugače kot pred leti. Ko sem bil v njem prvič, tam ni bilo take gneče kot danes. Opazno je, da se je zgodila menjava lastništva, komercializacija. Paddock je danes poln znanih in manj znanih osebnosti. Še vedno pa za marsikoga vstop vanj težko uresničljiva želja. Cene za vstop so izjemno visoke, od nekaj tisoč evrov. V začetku nisem mogel verjeti, koga vse sem tam srečal. Danes pa je zame, kot novinarja, to postala rutina. Tudi na ta način vidiš, da si postal delček, sicer res majhen, formule 1."

Preberite še o uspehih dijakov v okviru F1 in Schools

Številne zgodbe in poznanstva

Gre za svet, v katerem se vedno nekaj dogaja. Včasih, pravi Klemec, se resnično sprašuje, kako moštva vse to zmorejo - sploh ko si dirkaški vikendi sledijo zaporedoma. "Sam sem se na primer vrnil iz Zandvoorta na Nizozemskem, šel za en dan v službo, nato pa znova v avto in gas v Monzo. Moštva pa se morajo cela preseliti. Vsi, od dirkačev do predstavnikov za tisk in šefov moštev, imajo izjemno veliko skrbi. Tako sem prav presenečen, da se z Vasseurjem pred vsako dirko vendarle z veseljem srečava ob kavi. A ne govoriva o dirki, o vsem drugem."

V tem času je namreč Klemenc v svetu formule 1 sklenil številna poznanstva in tudi prijateljstva. Eno takih se je spletlo med njim in Fredericom Vasseurjem, sedanjim šefom moštva Ferrari. "Takrat je bil Vasseur še šef ekipe Alfa Romeo. Po Ayrtonu Senni sem najbolj občudoval Kimija Räikkönena, ki je sicer zelo redkobeseden. Prav po zaslugi Vasseurja sem prišel do knjige z njegovim podpisom. Imam pa tudi jakno s podpisi celotnega moštva Alfa Romeo. Takrat, s to knjigo in najinim pogovorom, se je med nama začelo graditi prijateljstvo." Dobre odnose ima tudi z nekaterimi dirkači, med njimi Estebanom Oconom. Iz sveta F1 pa se mu je nabralo tudi precej zgodb. Na letošnji dirki v Monaku ga je tako ob progi skozi odprtino v ograji skoraj zadel del krilca dirkalnika Carlosa Sainza. Varnostnik, ki ga je pobral, mu ga je dal: "Pospravil sem ga v nahrbtnik, a ga kljub prigovarjanju nisem obdržal. Po dirki sem ga vrnil Vasseurju."

Kava pa za navdušenca nad F1 nikakor ni edini obred pred dirkami. Na simulatorju formule 1 z dvema sedežema se namreč pred vsako dirko v kleti svojega doma pomeri s kolegi in tudi z mlajšim sinom Luko. "Zakaj si tam hitrejši in tam počasnejši, zakaj prihaja do razlik, kako obrabljati gume. Ogromno je dejavnikov. Simulator je oblikovan na sorazmerno visokem nivoju, ker ima force feedback, se pravi, da pride do tresenja in vsega ostalega v volanu, ko zapelješ s proge. Tisti, ki prvič vozi, reče, da to ni za njega. S tem se dobiva rutina, znanje, zakaj idealna linija, zakaj greš v zavetrje, osnove aerodinamike. Ko nastaviš nivo na 70 do 80 odstotkov tistega, kar imajo dirkači, se začneš potiti, zelo potiti. To je odličen fitnes," pravi Klemenc, ki dodaja, da je obsedenost s formulo 1 nekako del njihove družine, ki se ji izogiba le žena. Doma pa prav zdaj ureja sobo, ki bo namenjena formuli 1 in Senni in v kateri bodo dobili prostor vsi zbrani spomink - od majic, zastav, podpisov do kupa kap različnih moštev.