Slavica Pičerko Peklar
Srečala sva se na ulici, pred Salonom umetnosti, kamor je tiste dni še vabila razstava Ptuj - najlepši, ki sta jo moj sogovornik Vojo Veličković, mojster intarzije, in uveljavljeni slovenski fotograf, Ptujčan Boris Farič, ustvarila skupaj. Močan stisk roke in povabilo, da se najprej skupaj sprehodiva po razstavi.
Tisoč lesenih koščkov za intarzijo
Podobe Ptuja, ki jih je s posebno tehniko obdelave lesa, intarzijo, po fotografijah mlajšega kolega ustvaril Veličković, govorijo nepozabno zgodbo o mestu, ki mu nekateri očitajo zaspanost, spet drugi v njem vidijo zgolj ruševine neke preteklosti, on pa ga ima preprosto rad. "Premalo mu dajemo, samo jemljemo. To spoznanje je moja bolečina in zato resnično z vsem srcem govorim o našem Ptuju. Vsem, ki mi le hočejo prisluhniti," pravi umetnik. Zato je tudi pripravljen ure in ure, dneve in noči presedeti ob lesu, da iz tisoč drobnih lesenih koščkov naredi eno podobo Ptuja. "Tuhtam, izrezujem, lepim, izbiram najlepši les in gradim svojevrstno zgodbo, ki jo poklanjam Ptuju. Tudi zato se tako rad sprehodim po ulicah in trgih, kjer so se že pred tisoč leti, skoraj dvema tisočletjema, srečevali ljudje. Kdo ve, kakšne skrivnosti skrivajo te naše meščanske hiše. Za nekatere vemo, še več je skritih, prepuščenih naši domišljiji. In ko tako hodim in srečujem domačine, ki kar hitijo, ne da bi se ozrli po ulici ali pogledali čez ramo, kdo hiti za njimi, pozdravili tistega, ki jim stopi na pot, se vedno znova zavem, kako zelo rad imam to mesto." Vsako leto je ta ljubezen večja, še razlaga.
Intarzije so njegov svet. Ptuj mesto, ki ga ljubi
Srečanja z Vojem, ki je delovna leta kot strojni tehnik oddelal v Talumu, so vedno povezana s kakšno zgodbo. Dober pripovedovalec je, že to, kako pozdravi, se nasmehne in si popravi očala, sogovornika kar ustavi. Da pozabi na čas in hitenje. "Ko sem zapustil rojstno mesto, ki sem ga imel neizmerno rad, sem bil prepričan, da mi noben kraj ne bo več tako drag in ljub," se danes spominja Veličković, ki se je iz rodnega Beograda pred 55 leti najprej preselil v Kidričevo, občasno obiskoval Ptuj in se, čez desetletje, v staro mesto ob Dravi z družino tudi preselil. "Tod na panonski ravnici, obkroženi s Halozami in Slovenskimi goricami, pa Pohorjem tam na zahodu, sem dozorel in rasel. Z mestom in mojimi someščani, Ptujčani. Spoznal sem, da ljubezen do Beograda ostaja v mojem srcu, da pa večji del srca podarjam Ptuju," piše v zloženki, ki je spremljala razstavo.
Intarzije so Voja nagovorile že kot osnovnošolca: "Od nekdaj so me pritegnile lepe stvari. Rad sem ustvarjal in v osnovnošolskih letih sem zmagal na nekem slikarskem natečaju. Za nagrado sem lahko obiskal beograjske umetnike in takrat sem se navdušil nad delom akademskega slikarja, mojstra intarzije Mita Stojanovića v Beogradu. Štiri leta sem obiskoval njegov atelje, občudoval njegovo mojstrstvo in se učil. Bil sem še otrok, star deset in še nekaj let, a ustvarjanje intarzij me je povsem prevzelo." Do danes je, z nekaj leti premora, ustvaril resnično obsežen opus podob v intarzijah. Največkrat ga nagovorijo vedute mest in krajev, njihovi simboli pa gradovi na Slovenskem, tudi metulji, konji, portreti, narodne noše. S portretom v intarziji se na njemu lasten način pokloni vsakemu gostu četrtkovih pogovornih večerov, ki jih organizira v The Legend Pubu v Murkovi ulici na Ptuju.
Kaj je intarzija
Intarzija je ornamentalni, rastlinski ali figuralni okras oziroma vložek na pohištvu in drugih lesenih predmetih, običajno vrezan iz drugobarvnega lesa. Z vlaganjem raznobarvnega lesa, tudi slonovine, biserovine, kovine, želvovine, v les nastanejo enkratni vzorci, oblike, podobe in ornamenti.
Četrtkovanja v The Legend Pubu
"Med nami živi ogromno ustvarjalnih in zanimivih ljudi. Mnoge poznamo, nekateri so v javnosti komaj znani, pa sem se pred leti odločil, da bom vabil na Četrtkovanja. Robert Belšak, lastnik prijetne kavarnice pod gledališčem, mi je takoj prisluhnil, v zameno za dobro voljo in gostiteljstvo pa lahko kar med delom prisluhne vsem tem našim zgodbam. Bili so moji gostje športniki, gospodarstveniki, kulturniki, tudi politiki, znanci in znanke z ulice. Vesel sem, da povabljenci rade volje pridejo razkrit svoj manj znani obraz, če se le da, povabim v goste še kakega glasbenika, pa je potem to naše klepetavo druženje vselej prijetno," pove o pogovornih večerih.
Ob letu jih bo štel že osemdeset, že zdaj pa ve, da bo praznično leto povezal z mojstrom fotografije Stojanom Kerblerjem, da bosta skupaj predstavila fotografije mojstra in njegove intarzije: "To bo zame zagotovo najtežje delo, rad bi Stojanove Haložane upodobil v intarziji, kar je prav poseben izziv."
V vseh letih ustvarjanja je Veličković vabil že na 66 samostojnih razstav, med temi velja vsekakor omeniti potujočo razstavo Slovenska mesta v intarziji, ko je upodobil dvanajst slovenskih mest in ustvaril 124 slik. Kolikokrat je sodeloval na skupinskih razstavah, ne šteje več. Marsikje je že predstavil svoje delo, tudi v rodnem Beogradu, kjer, v Muzeju 25. maja, visi intarzija, ki jo je kot osnovnošolec leta 1953 podaril takratnemu predsedniku Titu.
