Ultra(s) utopija

Rad bi, da kaj poči, se zakadi. Selektor slovenske nogometne reprezentance je po drugi tekmi kvalifikacij za Euro 2020 zanetil premisleke o navijaški folklori v deželi. Ne le v pesmi, uradni himni reprezentance, tudi na tribunah je Slovenija dvignila zastave. Stožice niso bile polne, je pa bilo praznih stolov proti Makedoncem precej manj kot med mučenjem v ligi narodov. A selektor je pogrešal organizirano navijanje, pesmi, bakle ... Jasno, le z navijači lahko nogometna ekipa domači stadion spremeni v trdnjavo, kjer padejo še največji nasprotniki.
Želja je razumljiva, je pa Matjaž Kek podkuril pod praznim kotlom. Slovenia supporters, združeni navijači Slovenije, so le še skupin(ic)a na spletu, skoraj pozabljena združba, ki je zašla na poti do stadionov. Če želi na veliko tekmovanje s pomočjo ultrasov, so naslovi znani. Maribor, Olimpija, Mura vsak teden v slovenski ligi uživajo v podpori (organiziranih) navijačev, manjše, a nič manj glasne skupine, ki si petje občasno popestrijo s pirotehnike, imajo v Novi Gorici, Krškem, Velenju ... A ideja, da bi viole, green dragonsi, black gringosi in ostali ultrasi petkrat na leto pozabili na klubska rivalstva in objeti spodbujali reprezentanco, je utopična.