Matija Stepišnik
Bil je prvi večni derbi Maribor-Olimpija letnika 2020. Z nekaj časovne distance strnimo nekaj misli, nekaj ugotovitev o njem. Maribor proti Olimpiji, kot bi rekel kolega Jože Pepevnik, v Ljudskem vrtu igra še vedno v krču za slovenske prvake skrajno neprijetnega in očitno neprizanesljivega dejstva, da Olimpija - če štejemo vsa tekmovanja (liga in pokal) - pod Kalvarijo ni izgubila že šest tekem. Safet Hadžič v LV še ni izgubil, odkar je glavni trener. V Stožicah je zgodba ponavadi drugačna.
Sobotna tekma je bila povprečna, veliko boljših derbijev, na višjem nogometnem nivoju smo videli v zadnjih letih. Čeprav ne moremo reči, da je bila tekma zaspana, brez priložnosti, razburjenj. Maribor sploh v prvem delu spet v prenizki prestavi, s premalo agresivnosti, odločnosti, premalo iskre, premalo "grizenja" (za domačina, za tekmo pred lepo polnim stadionom), ki bi nadomestili manko kakovosti, ko se ta pojavi. A to je zdaj že stalnica taktičnih postavitev Dareta Milaniča. Predvsem tranzicija igre iz obrambe v napad je/ostaja velika težava, Olimpija je v obrambi, ko se je njena formacija selila pred vijoličasta vrata, puščala veliko prostora, a hitrih prehodov s podajami v prostor na Rudija P. Vancaša (pre)dolgo ni bilo od nikoder. Zato njegova individualna kakovost, ki se je v drugem delu le nekoliko bolj videla, ostaja v temelju še vedno neizkoriščena. Umestitev in osmislitev RPV bi pri Mariboru morala biti ključ napredka, prestavitve iz razvojnega in konceptualnega lera, v katerem je (obtičal) klub iz Mladinske ulice, a trenutno zelo obetavno ne kaže. To, da mu dajo desetko, je simbolno že okej, a ne več kot to. Je pač eden redkih v slovenski ligi, ki lahko "dribla", prebija v šprintu, odgovarja mu hitrejši nogomet, v tem smislu bi lahko bil motor modernejšega, poletnejšega Maribora. Od časov Armina Bačinovića v njegovi najboljši izvedbi Maribor nima zadnjega zveznega igralca, ki bi bil sposoben z dvema, tremi potezami izkoristiti priložnosti, ki se ponudijo: prekiniti napad in/ali sprejeti žogo, narediti nekaj korakov, podaja v globino. Pa da ne bo pomote, Amir Dervišević je v soboto igral dobro, veliko je tekel, mešal igro, povsod je bil, tudi defenzivno, kjer pogosto zaostaja, izvajal je kote, avte, se ponujal soigralcem, a njegov partner v zvezni liniji Aleks Pihler je žal metafora igre brez iskre, brez rizika, pač "da se igra". Pa verjamem, da fantu ni vseeno, še zdaleč ne, a tako izgleda pač prepogosto. Ker nekdanje prodornosti po bokih dvojca Milec-Viler trenutno ni, je drobljenje v fazi organizacije igre z malo efekta nemalokrat še večji problem, ravno vsled manjka pobegov po stranskih linijah.
