Sledi vijoličasti. Nekaj simbolike je ponudil začetek popotovanja v Turčijo. Izhod za let proti Antalyi je bil na dunajskem letališču označen z barvo, ki jo obožujejo nogometaši Maribora. Slovenski prvaki zanimivega naključja sicer niso doživeli, saj so se k sredozemski obali odpravili že dober teden dni prej iz Gradca, nadomestne lokacije za mariborsko letališče, ki se je, bolj ko se je bližala ura odhoda, skrivalo v gosti megli.
Pa na letalu, ki me je odpeljalo na jug, ni manjkalo športnikov. Dovolj drugih skrbi so imeli, da v tistem vijoličastem napisu niso iskali simbolike. Mladinci Slovana iz Bratislave so očitno razmišljali tudi o koronavirusu, le peščica jih ni bila pokrita z maskami za nos in usta. Bolj pogumno so se na pot odpravile nogometašice Ferencvaroša. Ker se moja madžarščina začne in konča pri imenu Ferenca Puskasa, nisem razumel, kaj so govorile, so pa bile dobro razpoložene.
Kot številne druge ekipe so šle v Turčijo iskat dobre pogoje za trening. Lepo vreme in dobra igrišča so glavne prednosti, s katerimi Turki vabijo športnike v Belek. Lepo vreme? Prvi vtis ni potrdil napovedi. Prve kilometre sem prevozil v dežju, o kakšnih visokih temperaturah ni bilo ne duha ne sluha. No, ni mi bilo treba čakati dolgo, da sem spoznal prijetno sredozemsko klimo. Začetek dopoldanskega treninga so še spremljali oblaki, le palme so obiskovalce spomnile, da je v tem delu sveta drugačna klima kot doma. Se pa je na igrišču, dva tedna rezerviranem za slovenske prvake, še pred zadnjim piskom trenerjeve piščalke razjasnilo. Pa imamo toplo Turčijo!
