Marko Kovačevič
Najprej finalist, dan kasneje še prvak. Prvič v zgodovini pokala Slovenije v četrtfinalu ne bo ne Maribora ne Olimpije. Prvi oviri sta bili previsoki za največja kluba v državi. Darku Milaniču, trenerju Maribora, res ni bilo treba iskati izgovora za ekspresno razbitje sanj o dvojni kroni z opominom, da vijoličasti niso edini, ki jim jo je v pokalu zagodel avtsajder. Zmaji so kar sami potrdili njegove besede. Knapovsko rajanje je, vsaj tistim, ki jim srce bije v vijoličastih taktih, omililo primorsko fešto.
Opravičevanje porazov z neuspehi rivalov lahko ponudi (slabo) tolažbo, ne more pa prinesti napredka. Primerjave z Ljubljano so v nogometnem Mariboru stalna praksa, a s polomom Olimpije bodo v Ljudskem vrtu težko prepričali navijače, da niso izgubili zemljevida do najbolj zaželene lovorike v državi, naslova ligaškega prvaka. Kaos v zmajevem gnezdu, davek na zmage in naslove, ki jih je v Stožicah financiral Milan Mandarić, je dobil nove razsežnosti, ljubezen (vedno manj radodarnega) bogatega strica iz Amerike se je ohladila, bankomat, kot ga v svojih bodicah proti prestolnici pogosto opisuje Zlatko Zahovič, se je pokvaril.
Veljaki pod Kalvarijo v javnost pošiljajo drugačna sporočila, o precej bolj idiličnem stanju. Dodatnega pol milijona evrov je športni direktor vijoličastih za pet zmag v ligi obljubil nogometašem, ki so že brez premij med najbolje plačanimi v državi - lani jim je klub razdelil skoraj 3,2 milijona evrov, milijon pa namenil članom strokovnega štaba. Nič ni narobe, da klub nagradi igralce - vsak evro v klubski blagajni si je pošteno prigaral -, bi pa to lahko naredil na bolj eleganten način, brez posrednega zbadanja konkurentov, ki si podobnih manevrov ne morejo privoščiti. Najuspešnejši klub v državi naj superiornost dokaže drugače. Na igrišču.
Najuspešnejši klub naj superiornost dokaže drugače. Na igrišču
