Gol s sredine igrišča, sneg v Kijevu, fanatičen boj, ki ga niti sodniške kraje niso mogle spremeniti v poraz, solze sreče, ki so slovenski nogomet postavile na evropski zemljevid. Vse to je prinesel november 1999. Deset let kasneje se je spisala podobna zgodba. Gol upanja v Moskvi, poljub sreče v Mariboru, Južna Afrika, prihajamo! Okrogli obletnici, 20 let od padca Ukrajine, ki je Katančevo četo poslal na evropsko prvenstvo, in 10 let od skalpa Rusije, ki je Kekovi ekipi prinesel svetovno prvenstvo, je Nogometna zveza Slovenije počastila s slovesnostjo v Ljubljani.
Zasedba ni bila popolna. Selektor zlate generacije Srečko Katanec se je z Alešem Čehom z Irakom pripravljal na derbi z Iranom (tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki so jo zaradi protivladnih protestov v Iraku danes odigrali v Amanu, je Katančeva ekipa z golom v sodniškem podaljšku dobila z 2:1), Samir Handanović, Valter Birsa, Zlatko Dedić, Boštjan Cesar in nekateri drugi junaki lova na SP 2010 so imeli klubske obveznosti, a gostov je bilo dovolj, da so spomini na velike podvige slovenskega nogometa spet postali živi.
"Z leti vse bolj pogosto podoživljaš zgodovino. Starejši ljudje mi bodo povedali, da je to povezano s tem, da nisem več mlad. Po malem me lovi nostalgija. Super, da so se spomnili na nas. Za slovenski šport in slovenski nogomet je to nekaj izjemnega," je bil dobre volje Darko Milanič. Trener Maribora je kot kapetan odpeljal reprezentanco v bitko v Kijevu, v tej vlogi jo je vodil tudi na evropskem prvenstvu. Z Zlatkom Zahovičem in Sašo Gajserjem v Ljudskem vrtu sodeluje vsak dan, nekatere druge soigralce pa je videl po dolgem času. "To je ena redkih priložnosti, da se vidimo z večimi. Prav lepo mi je pri srcu, ko vidim, da jim gre dobro. Izgledajo kot mladeniči."
Nagradilo je Ačimovića, a to je bil gol cele ekipe