Amel Mujčinović: Če komu, privoščim Jasminu Handanoviću

Še vedno je rekorder, 302 dneva po dopolnjenem 41. letu si je Amel Mujčinović zadnjič nadel rokavice, oblekel dres in postavil mejnik za najstarejše nogometaše v prvi ligi. Mejnik, ki bo v soboto najbrž padel. Če bo Jasmin Handanović, vratar Maribora, dobil priložnost proti Triglavu v Ljudskem vrtu – glede na predstave v zadnjih tednih ni razloga, da je ne bi -, ga bo prehitel. Štiri dni bo starejši veteran vijoličastih. "Ni nevoščljivosti, Jasko si je to zaslužil. Dokazuje, da je eden od boljših vratarjev v slovenski ligi. Res mu privoščim. Iz srca. Ko sem postavil rekord, so vsi govorili, da ga bo težko kdo porušil, a ni bilo treba dolgo čakati," je pogovor začel aktualni rekorder, ki je večino kariere preživel med vratnicama Celja.
Mujčinovića, ki danes skrbi za svoje naslednike na Areni Z' dežele, ne preseneča, da je Handanović, ki bo 28. januarja dopolnil 42 let, še vedno suveren med vratnicama: "Je pravi profesionalec, dela pridno. Ne s starostnim rekordom, to je dokazal z visokim nivojem branjenja. Če komu privoščim, privoščim njemu. Tudi jaz sem se v teh letih dobro počutil. Nehal sem zaradi poškodb, dvakrat sem bil na operaciji kolena. " Dolge kariere so pri poveljnikih obrambe pogostejše kot pri igralcih v polju. "Igralci se bolj trošijo, več morajo teči. Vratar z leti izgublja na hitrosti in eksplozivnosti, pridobiva pa izkušnje, bolje se postavi, bolje usmerja ekipo. Ni redko, da so vratarji pri 40 letih v dobri formi. Italijan Dino Zoff in Anglež Peter Schilton sta še branila na svetovnem prvenstvu, danes je Gianluigi Buffon na vrhunskem nivoju," je Mujčinović spomnil na Handanovićevega vrstnika, ki si z nekdanjim slovenskim reprezentantom deli rojstni dan. "Tega bo še več, saj se danes bolje dela. Kariere se podaljšujejo."

Nepremagan na zadnji tekmi

Pred štirimi leti, ko je premaknil mejnik, je bil danes 46-letni Mujčinović v podobni situaciji kot vratar vijoličastih. Sezono je začel kot drugi golman Celja. "Do 39. leta sem branil redno, nato pa po potrebi. Za Matica Kotnika sem vskočil, če se je poškodoval. Že takrat sem bil trener vratarjev. Se je pa v tistem obdobju nabralo dobrih 20 nastopov," se spominja Mujčinović, ki se je ustavil pri 345 v prvi ligi. Uradno se je poslovil poleti 2016 na prijateljski tekmi proti Celticu, v prvenstvu je zadnjič nastopil septembra 2015, ko je v Celju gostovalo Krško: "Takrat še nisem vedel, da bo to zadnja tekma, saj sem bil še celo sezono v moštvu. Trener Robert Pevnik me je skušal prepričati, da bi ostal še eno sezono, a sem se odločil, da je bilo dosti. Najbolj vesel sem, da na zadnji tekmi nisem dobil gola."

Nobenega smisla v vojni

Iz domovine je preko Makarske leta 1995 prišel v Slovenijo. "Prišla sva s Faikom Kamberovićem, ko sem imel 21 let. Takrat je bila filozofija Celja, da ponudi priložnost mladim igralcem iz regije. So pa lahko igrali samo trije tujci, zato v prvi sezoni nisem igral. V drugi sem začel braniti, do odhoda v Rusijo sem bil standardni vratar." Mladenič ni vedel, da bo ob Savinji pognal korenine. "Čeprav Celje ni moj matični klub, ga kot takšnega dojemam. Zanj sem najrajši branil. Celje je postalo moj dom. Leta 1995 nisem pričakoval, da bom ostal tako dolgo. Prva misel je bila, da igram in pomagam staršem v Bosni. Po nekaj letih sem začutil, da bom tu ostal."

​Veliko finalov, nobene lovorike

Ob vrnitvi ni Celje postalo njegov dom, ampak Murska Sobota. "Po moji oceni smo imeli najboljše moštvo v ligi, toda ni se nam izšlo, nismo igrali, kot smo bili zmožni. Prekmurje je prava nogometna sredina. Navijačev mi je žal, da jim nismo privoščili večjega uspeha," se spomni črno-bele izkušnje. Čeprav niso segli po lovorikah, so osmi zaporedni naslov državnega prvaka preprečili Mariboru. V divjem finišu sezone 2003/04 so na Fazaneriji porazili vijoličaste in lovorika je šla h Gorici. Leta 2005 se je Mura finančno sesula, nov klub je začel v tretji ligi, Mujčinović pa se je po štirih letih vrnil v Celje.

Igrišče spet kliče

Poklic si je izbral že pred koncem kariere. "Nisem razmišljal, da bi počel karkoli drugega. Delo z vratarji mi je všeč, počnem, kar imam najraje," opisuje vsakodnevno druženje z Metodom Jurharjem, Matjažem Rozmanom in Stefanom Moćićem: "Fantje so pridni, užitek je delati z njimi." Bo kdo od njih presegel njegov ali Handanovićev rekord? "Upam! Vsi so veliki profesionalci. Za rekorde se mora marsikaj sestaviti, sem pa prepričan, da jih čakajo še večje kariere."
No, v Celju že padajo šale, da bi lahko priljubljeni Mujke kar sam poskrbel za nov rekord, še enkrat oblekel rumeni dres. "Igralci so pobudniki tega, ampak ne vidim smisla. Potem bi lahko vsak pri 60 letih oblekel dres in postavljal rekorde. Hecali smo se, da bi lahko poskusil, če še znam," je pogovor z nasmehom zaključila vratarska legenda.