Geotermalno energijo je možno izkoristiti za številne namene, od termalnih kopališč do kmetijske pridelave, a uporabniki se pri tem soočajo s številnimi nerešenimi vprašanji.
Lastnik Term Vivat Metod Grah opozarja, da tudi dolgoročna strategija za razvoj regije temelji na izkoriščanju geotermalnega potenciala, tako toplote kot zdravilnih učinkov termo-mineralne vode. "To je komparativna prednost te regije."
Vendar kot izpostavlja Grah, veljavna uredba, ki ureja to področje, prinaša velike težave za uporabnike geotermalne energije, ki ležijo ob vodotokih z nizkimi pretoki, pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj ali njihovih obnovitev. "Čeprav ti uporabniki izpuščajo vodo, katere temperatura ne presega 15 stopinj Celzija, kljub temu na letni ravni ne morejo doseči predpisanega emisijskega deleža oddane toplote v skladu z omenjeno uredbo." Vzrok za to je, kot pove Grah, v neuporabni formuli za izračun omenjenega emisijskega deleža, na kar so po njegovih besedah opozorili tudi izvajalci monitoringa odpadnih voda. Nizek količnik, ki ga zahteva uredba, je namreč po obstoječi formuli nemogoče doseči v primeru odvajanja termalnih vod v vodotoke z nizkimi pretoki. "V naših termah imamo 92-odstotni izkoristek in več kot to ne gre," poudarja Grah. Nekateri uporabniki geotermalne energije v kmetijstvu in turizmu so že dobili inšpekcijske odločbe o prepovedi odvajanja termalnih toplotno izkoriščenih vod v vodotoke, kar bi lahko privedlo do zaprtja nekaterih podjetij, saj večina uporabnikov leži ravno ob tovrstnih vodotokih. "To bi pomenilo izgubo okoli 500 delovnih mest in izgubo okoli 43 milijonov evrov letnih prihodkov," opozarja Grah, ki pojasnjuje, da vode, ki jo uporabijo v termalnem kopališču, ne morejo vrniti nazaj pod zemljo preko reinjekcije, saj je kontaminirana zaradi stika s kopalci.
Metod Grah: "V naših termah imamo 92-odstotni izkoristek in več kot to ne gre."
Konkurenčne države z nižjimi zahtevami
Republiški Inštitut za vode je opravil tudi analizo, še pove Grah, v kateri je ugotovil, da konkurenčne države na tem področju - Madžarska, Avstrija, Hrvaška in Slovaška - ne uporabljajo na ta način izračunanega letnega emisijskega deleža oddane toplote, temveč uporabljajo samo evropski pravilnik, ki določa maksimalno toploto izpuščene vode pri 30 stopinjah Celzija. Pobudo za spremembo uredbe so regijski akterji na tem področju posredovali tudi vladi. Sledil je sestanek, na katerem so se dogovorili, da bo ministrstvo za okolje pripravilo spremembe uredbe do konca septembra, a se to ni zgodilo.
Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak pozdravlja odločitev regije, ki vidi prihodnost v izkoriščanju geotermalne energije, a hkrati poziva k odgovornemu ravnanju, ki ga je bilo po njegovih besedah v Sloveniji pri tem doslej premalo. Zato želijo, kot pove, tudi z novimi zahtevami doseči, da vodo, ki jo črpajo iz geotermalnih vodonosnikov, v celoti termično izkoristijo in jo nato vrnejo pod zemljo s pomočjo reinjekcijskih vrtin ali pa naj primerno ohlajeno odvajajo v vodotoke. Kljub temu pa bodo skušali prilagoditi uredbo za redke izjeme, kjer to tehnično ni izvedljivo. "Nobenega obrata ne boste zapirali," pravi Vizjak, ki napoveduje, da bodo sodelavci na ministrstvu pripravili spremembe uredbe v tednu dni.
Preveč odprtih vprašanj
Poleg termalnih kopališč imajo zaradi uredbe težave tudi nekatera podjetja, ki geotermalno energijo izkoriščajo za pridelavo rastlin. Roman Ferenčak iz podjetja Ocean Orchids pravi, da večina uporabnikov v Sloveniji vodo vrača v jarke in vodotoke. Tovrstno težavo imajo po njegovih besedah vsi, ki vodo vračajo v vodotoke brez zadostnih pretokov. Nekatera podjetja so to rešila s pridobitvijo okoljevarstvenega dovoljenja, ki pa prav tako prinaša določene pogoje, pravi.
"Ne vem, kakšne bodo te izjeme in kaj ta obljuba ministra pomeni," pravi Roman Ferenčak iz podjetja Ocean Orchids, ki se sprašuje, kako bodo lahko zadevo zdaj popravili isti uradniki, ki so jo v osnovi zakuhali.
V skladu z uredbo se lahko v podzemlje vrne samo voda, ki ni bila kemično spremenjena in se je recimo uporabila za ogrevanje. Torej bi lahko to storili sami, a na vprašanje, zakaj vrtine nimajo, odgovarja: "To je vprašanje za 2,5 milijona evrov, kolikor stane gradnja vrtine." Od leta 2005 do leta 2016 jim je gradnjo vrtine onemogočalo predvsem dejstvo, da niso mogli pridobiti vodnega dovoljenja ali koncesije, s tem so zamudili več možnosti za prijavo na ustrezne razpise. "Ne vem, kakšne bodo te izjeme in kaj ta obljuba ministra pomeni," pravi Ferenčak, ki se sprašuje, kako bodo lahko zadevo zdaj popravili isti uradniki, ki so jo v osnovi zakuhali.
Kristjan Magdič iz družbe Paradajz pravi, da sami težav z odvajanjem vode nimajo, saj so investirali v gradnjo cevovoda od njihovega obrata v Renkovcih do potoka Ledava, ki pa ima zadosten pretok. A imajo tudi sami več pomislekov v zvezi s koriščenjem geotermalne energije. Kot pravi, na trgu ni izvajalca, ki bi zagotovil, da bo reinjekcijska vrtina dejansko delovala, zato marsikdo ne upa investirati tolikšna sredstva v gradnjo vrtine. Magdič zato meni, da gradnja reinjekcijskih vrtin ne bi smela biti del investicijskih razpisov, temveč bi jih morali obravnavati kot raziskovalne projekte. Zaradi številnih tovrstnih nerešenih vprašanj, povezanih z izkoriščanjem geotermalne energije, so se v družbi odločili, da bodo novi proizvodni obrat v Veliki Polani raje ogrevali z drugim energentom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
