Sedem (ne)pravljičnih let

Janez Janša se lahko za tretjo priložnost, da sestavi vlado, zahvali svojemu predhodniku, odstopljenemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Prastari obraz slovenske politike je taktično gladko ugnal novi obraz politike. Šarčev odstop je bil naivno pripravljen na predpostavki, da bodo stranke njegove Antijanša koalicije podprle njegovo pobožno željo, da na predčasnih volitvah unovči visoko podporo. A stranki SMC in Desus, ki jo vodita politično neizkušena, pragmatično orientirana predsednika strank, sta, ogroženi s svojo parlamentarno eksistenco, čez noč potegnili črto čez svoj antijanšizem in v očeh levosredinskih volivcev naredili moralni salto mortale. Interesni stranki sta se politično oportuno povezali z objektom svojega dovčerajšnjega nasprotovanja, ki je v svoji politični karieri prehodil pot skozi celoten politični spekter, dokler se v zadnjih letih ni utaboril na pozicijah, ki so precej daleč stran od mainstreama Evropske ljudske stranke. Bolj skrajnih političnih pozicij od SDS na desni ne zastopa nobena druga parlamentarna stranka. SMC in Desus sta zdaj s podpisom koalicijske pogodbe normalizirali SDS, Janšo pa po zanj nepravljičnih sedmih letih potegnili iz opozicijske (samo)izolacije. Na naslednjih pravljičnih sedem let na oblasti? Janša je namreč večkrat izpostavil, da ga po polovičnem mandatu z vrhuncem, ki ga predstavlja slovensko predsedovanje Svetu EU, zanima še cel mandat in s tem "bolj odločno" pregnetenje družbe.
Tokrat Janša, v nasprotju z letom 2012, prevzema vzvode oblasti v popolnoma drugačnih ekonomskih okoliščinah. Takrat je bila kriza, klical je trojko, proračuna za letos in naslednje leto sta pod streho, država ima na računu dovolj denarja. Zunanje tresljaje zdaj sicer poleg trgovinskih vojn povzroča še koronavirus, ki pa ga zna Janša z uporabo njemu nikoli tujih trših represivnih metod izkoristiti za na (skrajni) desnici všečno zapiranje meja pred zunanjimi nevojaškimi sovražniki. Zgolj vprašanje časa je, kdaj bodo Šarčevega šefa Sove Rajka Kozmelja, s Knovsom nekooperativno direktorico policije Tatjano Bobnar in neodločno načelnico generalštaba Alenko Ermenc zamenjali bolj patriotski kadri. Kmalu zatem sledi zamenjava kadrov v paradržavnih podjetjih in institucijah, saj je ni bilo vlade, ki ne bi trdila, da lahko kaj premakne brez sebi naklonjenih ljudi.
Koalicijska pogodba, ki jo je na hitro uskladil četverček, je kratka in relativno ohlapna. V njej pravzaprav ni kontroverznih elementov, ki bi po nepotrebnem razburjali javnost. Največji poraženec pogajalskega procesa je SDS politično najbližja Nova Slovenija, ki sedi na dveh stolih. Fronto kritike Janeza Janše drži bivša šefica stranke Ljudmila Novak, mlada ambiciozna ekipa, zbrana okoli Mateja Tonina, pa se v njeni senci pogaja za ugoden kadrovski razrez. Izolirana naveza Šarec-Črnčec zdajšnjih visokih rejtingov LMŠ v opoziciji ne bo mogla obraniti. Njena vsebinska konkurenca, SD in Levica, pa rejtinsko izenačena začenja opozicijski boj za prevlado na levem polu.