Preslišan ne

Elizabeta Planinšič Elizabeta Planinšič
04.04.2022 03:00

Četudi je žrtev posilstva ob spolni zlorabi napol mrtva od udarcev, gre zgolj za besedo proti besedi. Na eni strani žrtve in na drugi storilca.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Shutterstock

"Nisem prijavila, saj mi nihče ne bi verjel." To je poleg strahu pred storilcem še zmeraj najpogostejši razlog v sicer anonimno zapisanih izpovedi žrtev nasilja, tudi spolnega, ki jih pod skupnim imenom Nisem prijavila zbira Inštitut 8. marec. Četudi je žrtev posilstva ob spolni zlorabi napol mrtva od udarcev, gre zgolj za besedo proti besedi. Na eni strani žrtve in na drugi storilca. In storilec je, zaradi travme, ki jo ima žrtev za seboj, zagotovo v premoči. Še toliko bolj v vseh kasnejših postopkih, v katerih velja domneva nedolžnosti, dokler dejanje ni brez dvoma dokazano.

Zdaj, ko se po dveh letih korona omejitev počasi vračamo v normalno življenje, na površje naplavlja vse slabo, ki so ga s seboj potegnili ukrepi za preprečevanje širjenja zloglasnega virusa. Vse deviacije v intimnih odnosih, ki so bile zaradi prisilne ujetosti med štiri stene prej zatrte, so sedaj izbruhnile kot vulkan. Zato večje število nasilja v družinah, s katerimi se ukvarjajo vse pristojne institucije, ni nepričakovano, prav tako tudi ne porast števila posilstev, ki ga je policija obravnavala lani. Realna slika bo sicer izrisana čez kakšno leto, ko bodo statistike zajele tudi prijave, ki so se obravnavale, potem ko so bili odpravljeni vsi protivirusni ukrepi.

Dejstvo je namreč, da je slovenska policija obravnavala malo posilstev, kjer sta žrtev in storilec popolna neznanca. Še največkrat gre za sedanjega ali bivšega partnerja. Ki besede ne, pa naj bo ta izrečena ali nakazana zgolj z dejanji, noče slišati. Da z ne ni mislila resno, so se v preteklosti zagovarjali mnogi storilci. Potrebovali smo leta in leta, da smo lansko poletje kot družba le naredili korak naprej. Da za posilstvo ni več potrebno upiranje žrtve, pa najsi bo z besedami ali ravnanji. Uzakonili smo koncept samo ja je ja, iz česar izhaja, da mora biti vsako spolno dejanje sporazumno, torej morata nanj pristati obe strani. Četudi je šlo za širši družbeni koncept, pa ni bilo malo tistih, ki so ob tem znali pripomniti, da gre za koncept, ki ga bodo ženske - kot najpogostejše žrtve posilstev - izkoriščale. Tudi v namene maščevanja. Drži, tudi s takšnimi primeri bomo soočeni, a prav nobena rešitev ni idealna. Vsekakor pa prehod iz strogega ne je ne v privolitveni koncept daje veliko več možnosti ženskam, ki se zaradi strahu pred storilcem temu niso uprle tako odločno, kot bi bilo po splošnem prepričanju potrebno.

A zgolj papirnata sprememba še zdaleč ne bo dovolj, čakajo nas še pomembni koraki, da tovrstno miselnost ozavestimo v celotni družbi. Ki še dandanes nasilje v kakršnikoli obliki vse preveč tolerira. Prav povedni so primeri najhujših oblik nasilja v družini, ki se končajo tragično, kar nekaj smo jim bili priča v času omejitev in kmalu po njih. Ko skušamo na vse načine najti razlago, zakaj si je žrtev to zaslužila. In vse dokler bomo razloge iskali v ravnanju žrtev, ne pa v dejanju storilcev, bo tudi pri posilstvih zgodb z razlago nisem prijavila, ker mi nihče ne bi verjel, še zmeraj preveč.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta