Ko smo ženske tiho, moški dobijo moč. "Na lastni koži sem doživela veliko predsodkov o tem, kaj se zgodi, ko postaneš mama"

Še nedavno so veljali ustaljeni, tradicionalni vzorci, ki so določali, kako naj bi ženske delovale - se po uveljavljenem "redu" poročile, rodile otroke, delale v gospodinjstvu, bile čim bolj finančno odvisne od moža skrbnika. Prevladovalo je, sploh v podeželskih krajih, da naj bi bila ženska čim bolj pridna, ubogljiva, saj če to ni, je čudna, neprilagojena, izstopajoča, razmišlja 43-letna Tina Suhoveršnik, mama dveh odraslih otrok. Na Koroško se je preselila zgodaj in na nek način tudi sama sledila principu pridnosti ženske. Sčasoma, še zlasti pa v koronačasu in po tem, ko se je s partnerjem razšla, je ugotovila, da je bolj pomembno slediti lastnim in ne zunanjim ciljem drugih ter s tem tudi ocenila, da je koncept konzervativne žen(sk)e preživet. "Postale smo bolj samostojne in samosvoje, tudi finančno samostojnejše, kar vsem ne ustreza; bolj iznajdljive in tudi vzdržljive. Hkrati stojimo za tem, kar rečemo. Konec je odnosa, ki zapoveduje ženski, naj bo tiho in gospodinji. Moški ego je medtem nekako padel, se pomehkužil," razmišlja.

Zlasti v koronakrizi je poglobila svoja spoznanja in utrdila vezi z otrokoma ob ugotovitvi, da nič ni samoumevno. Poudarja tudi spoznanje, da lahko z malim dobro (pre)živiš. Kot proizvodna delavka, ki opravlja večizmensko, normirano delo v pretežno ženskem kolektivu v mežiškem Cablexu, je v tem obdobju ugotovila, da postajajo na delovnem mestu bolj cenjene, saj tudi podjetja prestajajo težke preizkušnje ob pomanjkanju delavcev in spremembah na trgu in je delavec že zato bolj cenjen. Čeprav so plače v proizvodnji skromnejše, nikoli niso bili brez regresa niti 13. plače, poudarja. Hkrati se dobro delo tudi stimulira in so vrata vodstva - ki v vrhu sicer ostaja domena moških, a se postopno dopolnjuje z ženskimi kadri - vedno odprta, dodaja. V času covida se je tudi pokazalo, dodaja Tina Suhoveršnik, da kvečjemu peščica ljudi upravlja svet, ostali pa jim le sledimo kot ovce - kar po njeni oceni kaže tudi na to, da bi se morali več ukvarjati s sabo in biti tudi bolj iskreni do sebe.

Zakaj je ženska kozmetika dražja

Tina Rajsar, 42-letna pomočnica vzgojiteljice v ljubljanskem Vrtcu Otona Župančiča, položaj žensk danes ocenjuje za boljšega kot nekdaj. O njem so bolje osveščeni tudi mladi, je prepričana mama 17-letnic, ki se "veliko bolj, kot smo se mi, ki smo odraščali v 80. in 90. letih, zavedata, kaj pomeni biti ženska". O enakosti jima je vse jasno, sogovornica pa ne ve, ali je na to vplivala zdajšnja družba, okolica ali pa mogoče vzgoja doma. Sama se trudi, da bi jima bila vzor in da bi videli, da so ženske pomembne. "Upam, da se bosta še naprej trudili v tej smeri," pravi. Da vendarle živimo v čudni družbi, kjer so denimo ženska kozmetika in oblačila dražja kot moška, še dodaja. "Malo nam še manjka do enakosti, ampak mislim, da se bo z mlado generacijo to spremenilo. Ker rušijo tabuje na vseh področjih - od žensk do istospolnega partnerstva. Doma me neprestano spominjajo na pomen enakosti na vseh področjih."

Zaposlena v pretežno ženskem poklicu, pravi, da je njihov položaj "kar ok", dokler ne pridejo do plač. Pri tem se še vlečejo vzorci iz preteklosti. V sredo so, ker mnoge pomočnice vzgojiteljic brez doplačila ne dosežejo niti minimalne plače, stavkale skupaj z drugimi zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju. Sprašuje se, ali so ženske v teh poklicih od države spregledane ravno zaradi spola: "Kje je drugače problem, da smo nevidne? Res se počutimo tako."

Ženske se morajo na vseh področjih veliko bolj boriti kot moški, meni sogovornica. Pri tem pa tiste, ki "smo malo bolj glasne, udarne, ki rade povemo svoje mnenje, nismo tiho in ne počepnemo". A to še zmeraj ni prevladujoče. Ženske si še premalo upamo povedati svoje mnenje, če nam denimo kaj na delovnem mestu ni všeč. Ko smo tiho, drugi kar dobijo moč," pove Tina Rajsar, ki ženske okoli sebe spodbuja in opogumlja, da povedo svoje misli. Tudi med epidemijo, ko je mnogo žensk ostajalo doma. Sama je hodila v službo, zato se njihove vloge v družini niso spremenile, je pa po službeni dolžnosti opazila, da je veliko mam ostalo doma z otroki in so bolj trpele kot moški. "Učile so otroke, kuhale, skrbele za družino, mož je bil pa v službi. Nič slabega, ampak mogoče bi tudi žena šla kdaj v službo. Ne poznam enega moškega, ki bi koristil varstvo otrok v času epidemije, ko smo imeli to možnost."​

Rdeča šminka deluje

Samostojna delavka v kulturi, 37-letna Katja Vravnik, ki s Teo Kovše (so)ustvarja v Gledališču dela, pravi, da ob začetku svojega delovanja na Ravnah ni imela občutka zapostavljenosti zaradi spola, morda deloma tudi zato, ker je preveč delala na vsebinah. A je kmalu opazila, da je kot ženske niso jemali tako resno. "V pretežno moškem svetu te pri pridobivanju projektov tepe še, če si (pre)mlada. Starejše ženske imajo tudi v lokalnem okolju vseeno že neke pozicije. Hkrati pa se mi zdi, da ženske svoje projekte pogosto jemljemo čustveno, se bolj oklepamo zamisli, da nam mora uspeti," razmišlja. To se morda v tradicionalnem industrijskem, delavskem okolju še bolj zazna, ugotavlja. Pomenljiv je simbolni poskus, ki ga opiše iz izkušnje, ko sta se s Teo Kovše pred leti načrtno odločili, da se za sestanke lepo oblečeta in naličita z rdečo šminko. "Vsaj na sestanek so naju sprejeli drugače, tudi če morda nato ni bilo razlike. A sprejem je bil drugačen, tako da rdeča šminka deluje," razlaga predvsem v simbolnem smislu. Hkrati dodaja, da se v tem začasnem prilagojenem imidžu nista počutili najbolj domače, temveč sta šli raje nazaj "na strgane copate", kot da bi vzdrževali nepristno masko. Na sploh pričakuje več možnosti za ženske tudi pri spodbujevalnih politikah - če naj bi obveljalo, da naj bi ostajale doma z otroki, naj država, če to zagovarja, tudi omogoči - vse od ustreznega trajanja porodniških odsotnosti do ustreznejših podpor pri študijskih dopustih in izmenjavah. Na sploh bi bile potrebne možnosti razvoja kompetenc, spodbujanja znanja, izobraževanje. Včasih se zdi, ocenjuje Katja Vravnik, da mora ženska, če hoče uspeti, svojo žensko, čustveno plat potisniti na stran in razvijati predvsem racionalne lastnosti, kar se odraža na primer tudi pri uspešnih voditeljicah v politiki. Za kulturo in zlasti ženske v kulturi pa upa, da bodo lahko nadaljevale svoje poti, zlasti ob negotovi postcovidni situaciji, ki je na nek način še slabša od obdobja covida, v katerem se je vsaj v primeru Gledališča dela odprla pot v tujino. Zdaj se namreč že soočajo tudi z odpovedmi sodelovanja z argumentom, da občinstva tako ali tako ni in ga ne bo - v tem smislu ocenjuje, da bi bile kvečjemu potrebne dodatne spodbude namesto vnaprejšnjega sprijaznjenega opuščanja kulturnih predstav.

Predsodki o mamah

Zgodovinsko gledano smo ženske v dobrem položaju, formalno je na veliko področjih dobro urejeno, a na vsakdanji ravni se kaže še zelo veliko razlik, je prepričana 34-letna psihologinja Katarina Veselko iz podjetja e2grow. Zdi se ji, da marsikdo razlike med spoloma zanika ravno zaradi ustreznih zakonskih ureditev, češ saj ste enakopravne. "Na lastni koži sem doživela veliko predsodkov o tem, kaj se zgodi, ko postaneš mama," pravi sogovornica, mama tri in pol ter leto in pol starih deklic. V zadnjih letih je zelo napredovala v smislu imidža, koliko so jo poslovni partnerji cenili, ne pa tudi pri plači. Ko je to omenila po vrnitvi s porodniškega in starševskega dopusta, je njen nekdanji delodajalec izrazil veliko pomislekov, da bo zdaj veliko bolniško odsotna in da že imajo izkušnje z mamicami, ki potem samo še "hodijo v službico", ni pa več prave zavzetosti za delo. Medtem pa takih pomislekov očetom otrok nikoli ne pripisujejo. Neenakosti med spoloma se vidijo v majhnih stvareh, poudari Katarina Veselko. Denimo pogosto marsikdo tudi ne ve, da je starševski dopust enakovredno razdeljen med očeta in mater otroka in da ga mora oče prepustiti materi, če želi biti ta celo leto doma. Čeprav je njen partner zelo vključen v skrb za otroke, bi sogovornica težko rekla, da sta pri tem povsem enakovredna. Morda zadnjih nekaj mesecev, ko je začela bolj preizpraševati svojo vlogo in sta si bolje razdelila delo. Zaradi "samoumevnosti, ki jih dihamo", je prej ob bolnih otrocih oziroma v času epidemije ostajala doma le ona. Podobno kot druge ženske. Sicer pa se ji zdi, da na položaj žensk zelo pomembno vpliva, kakšen jezik oziroma diskurz se dopušča v javnosti.

"Javne osebnosti ponižujejo ženske, vedno na osnovi spola. To je bilo zadnja leta v porastu in dela veliko škodo, ker se tak način govora normalizira in prispeva k temu, da ne moremo govoriti o enakopravnosti. K sreči se vsake toliko zgodi obsodba za komentarje, kot nazadnje pri Janezu Janši. Koliko komentarjev pa je še bilo izrečenih in ni njihovih avtorjev nihče tožil?"

Sogovornica je hvaležna za vse, ki so se in se še borijo za pravičnejšo družbo. "In hvaležna sem za svojo srčno prijateljico Niko Kovač, ki me vedno znova uči tako 'fajta' kot proslavljanja že izborjenih pravic in mi daje upanje, da nekaterih bojev mojim hčerkam ne bo treba več boriti."

Pridobljene pravice niso samoumevne

Korošica Veronika Kališnik se v svoji družini ob dveh sinovih čuti enakovredno in spoštovano partnerico in mamo, na sploh tudi v družbi, vsaj na vsakdanji ravni, opaža, da so ženske enakovrednejše moškim kot nekdaj. V zadnjem obdobju je osebno doživela precej sprememb. Otroka, študent in dijak, sta zaradi šolanja med tednom že od doma, v Mariboru in Ljubljani, s partnerjem pa sta oba zamenjala službo in v koronačasu pretežno delala od doma, kar je prispevalo tudi k nadaljnji porazdelitvi dela doma. Svojo poklicno pot je začela v trgovini in gostinstvu ter napredovala do nabavnice v globalnem operativnem centru Novartisa, kjer dela predvsem z računalnikom, medtem ko je prej delala v prevaljski proizvodnji Leka. Odnos do trgovk je bil pred dvema desetletjema, ko je bila zaposlena pri zasebniku, slab, omalovažujoč. Je pa tudi v trgovini vendarle iz začetnega podplačanega dela postopoma prešla na boljše, čeprav je bilo v trgovinah takrat še treba delati tudi ob nedeljah. Širše v družbi opaža, da si ženske vzamejo več časa zase, tudi recimo za rekreacijo in šport, da se je ta prostočasnost v preteklosti pojmovala drugače kot danes, ko se je spremenil življenjski slog in ko, recimo, ženske, ki teče v parku, nihče ne bo več zaznal kot nekaj zunajserijskega. Kljub vsemu ostaja nekaj opazk, izključno namenjenim ženskam - kako so pomanjkljivo oblečene, kako izgledajo, kako se vedejo. Hkrati opaža, da pridobljene pravice žensk več kot očitno niso samoumevne - še vedno se na politično agendo vrača vprašanje pravice do splava, kar ocenjuje kot nedopustno, ali pa se ženske obsoja in blati. Današnji čas bi moral te svoboščine prepoznavati kot nesporne, ne pa da se vračajo v javne debate in sprožajo vedno znova, meni Veronika Kališnik.

8. marec - poseben dan

Za srednjo medicinsko sestro v Domu Danice Vogrinec Maribor, enota Tabor, Darjo Vocovnik, je vsak 8. marec poseben dan. A ne toliko zaradi tega, ker se obeležuje mednarodni dan žensk, temveč ker ima ta dan tudi rojstni dan. A tudi pravice, enakopravnost žensk je še treba zagovarjati, meni, četudi je "žalostno, da se 9. marca že na vse to pozabi. Me sicer živimo v okolju, vsaj jaz tako živim, da smo enakopravne. Verjamem pa, da so marsikatere zapostavljene in si težko izborijo svoj prostor." O pravicah, kakor je pravica do splava, meni, da danes ne bi smeli več niti razpravljati. "Sploh ne moreš verjeti, da nekdo danes še tako razmišlja, kakor denimo duhovnik, ki si je prislužil bodečo nežo z izjavo o ženskah v športu," še dodaja. V svojem delovnem okolju ne opaža zapostavljenosti, drugačne obravnave žensk, "vodilni so do tega zelo pozorni". Sicer pa je mama odraslega sina in babica dveletnemu vnučku. Čeprav je bil njen mož v času epidemije odsoten in je torej vso gospodinjsko delo padlo nanjo, jo je bolj obremenjevala bojazen, da ne bi prinesla okužbe domov - ali obratno, od zunaj v dom starostnikov.

"Žalostno je bilo hoditi po sobah, ko si videl, kako se postelje praznijo, ko si skozi zamegljen vizir gledal prestrašene oči, odgovorov pa nisi imel. Ne vem, ali so bili vsi ukrepi smiselni, toda vem, da virus zagotovo obstaja, zato so me res žalostili komentarji, da smo podkupljeni, del zarote in podobno." Meni, da če bi bilo več žensk v politiki, ne bi bilo tako depresivne situacije doma in v svetu, kakor smo ji priča. "Morda imamo ženske še zmeraj občutek, da je politika domena moških, da se bolj ne angažiramo v politiki. Gotovo ni razlog v tem, ker so vprežene doma. Sploh pri mlajših je namreč opaziti, da ni več delitev na moška in ženska dela. Ko je treba nekaj narediti, pač vskoči tisti, ki ima takrat čas," še opaža Darja Vocovnik.

Z mačoti je hitro opravila

Že nekaj let upokojenka, Mariborčanka Ana-Marija Pušnik, pravi, da v življenju ni doživela veliko slabih izkušenj zaradi tega, ker je ženska. "Se je sicer pojavil kak mačo, a sem kar hitro pojasnila, da si ne dovolim takega odnosa," pravi, da nikoli ni dovolila manipuliranja in je zmeraj prekinila z ljudmi, ki so ženske obravnavali diskriminatorno. Ni pa bilo njeno življenje lahko. Od nekdaj je želela postati novinarka, pesnica in pisateljica, a je to lahko uresničila šele v pokoju. Že v nižjih razredih osnovne šole je sicer objavljala pesmi, zgodbe in intervjuje v šolskih glasilih.

"Bila sem dobra učenka in poti za študij so bile po tej plati odprte. Bi bile, če ne bi za naju s starejšo sestro skrbela samo mama s skromno plačo tkalke v tekstilni tovarni MTT. Opustila sem misel na študij novinarstva v Ljubljani in študirala slovenski in angleški jezik s književnostjo na Pedagoški akademiji v Mariboru," opisuje. So pa njene članke že v srednji šoli in še kasneje objavljali v Večeru in Anteni. Je pa vendarle na prvem delovnem mestu predmetne učiteljice angleščine na osnovni šoli čutila, da ima nadrejeni do žensk žaljiv odnos. "Sprejela sem službo, kjer mi je bilo delo pisano na kožo. V kolektivu sem se dobro počutila," opisuje. Tudi ona je po ločitvi ostala sama s tremi otroki, ki so se odločili, da bodo živeli z njo. "Ni bilo lahko s tremi pubertetniki, z eno plačo in skromnim moževim prispevkom. Otroci so prevzeli del domačih opravil, kjer je veljala enaka vzgoja za dekleti in fanta. Odplačevala sem velik kredit za stanovanje, kar brez dodatnega prihodka ne bi šlo. Poiskala sem honorarna dela, tudi prodajo raznih izdelkov, za kar sem se morala usposobiti." Opaža, da ima danes večina moških v srednjih letih spoštljiv odnos do svojih partnerk: "Žal pa je tudi zaslediti, da ni povsod in za vse tako."

Delo zmoremo tudi policistke

"Če izhajam iz policijskega poklica, me ob razmisleku o enakosti žensk in moških najbolj zbode neenakost, ki se kaže v nasilju nad ženskami. Večina nasilja se dogaja tam, kjer bi se morale počutiti najvarneje, doma. In na nek način je nasilje tudi rezultat nerazumevanja moških in nezmožnosti, da bi ženske sprejeli kot sebi enake. Ob dnevu žena si zato želim, da bi prav vsaka od nas v sebi našla moč in odločenost, da v življenju spremeni, obrne vse tisto, kar jo oddaljuje od enakopravne obravnave na vseh ravneh življenja," pravi 38-letna Lea Kralj, kriminalistka na Policijski postaji Ptuj. Čeprav dela v poklicu, ki še zmeraj velja za moškega, o tem ne razmišlja na ta način. "Ne razmišljam o moškem ali ženskem delu, je le policijsko delo, ki ga je treba opraviti - in brez dvoma ga, brez izjeme, zmoremo opraviti tudi policistke," izpostavlja. Epidemija je policistom sicer prinesla nove, drugačne izzive, tudi dodaten obseg nekaterih nalog, dodaja. In narava tega poklica je takšna, da dela ne morejo opravljati od doma. "Kot mlada mamica predšolskemu otroku sem bila tako vesela, da je lahko hčerka med epidemijo še naprej obiskovala vrtec. Do svojega dela namreč čutim posebno odgovornost in dolžnost, ta ukrep pa mi je omogočal, da sem lahko svoje delo nemoteno opravljala še naprej ter tako prispevala k delu na postaji, kjer smo se seveda soočali tudi z bolniškimi odsotnostmi sodelavcev," še dodaja Lea Kralj.