"Reaktivirala se je moderna družbena predstava, da se v kriznih trenutkih, ko gre za varovanje družine in doma, najprej angažira ženska. Tako imenovana "spolna pogodba", ki jo je na Zahodu iznašlo 19. stoletje in po kateri je skrbstveno delo del ženske narave in njene družbene poklicanosti, se je v poznem 20. stoletju navidezno preoblikovala. Ženske belke srednjega razreda, o katerih je prvenstveno govorila pogodba, so se začele množično zaposlovati in iskati biografske poti samouresničevanja onkraj zidov doma in gospodinjskega dela. Nekaj časa je veljalo, da smo vstopili v tako imenovano postfeministično dobo, ko se ženskam za svoje pravice ni več treba boriti: so emancipirane, ekonomsko samostojne, družina in materinstvo pa sta stvar osebne izbire. Pandemija je razkrila, da je ta popolna osvoboditev mit," razmišlja Ksenija Vidmar Horvat.

Dvojni zamah krivde

Tudi ko gre za socialno-ekonomsko emancipirane skupine žensk, je covid bistveno bolj prizadel ženske kot moške. Med marcem 2020 in februarjem 2021 se je število nezaposlenih v EU povečalo za okoli 2,4 milijona, od tega je bilo 1,3 milijona žensk. Brezposelnost žensk je narasla za 20,4 odstotka, za moške 16,3 odstotka. Toda statistike razkrijejo le del, poudarja sogovornica. Nezanemarljive so psihološke stiske, povezane s spolno ranljivostjo žensk na trgu dela: v Veliki Britaniji je že ob prvem valu 26 odstotkov žensk pričakovalo upad prihodka; isto usodo je pričakovalo le 18 odstotkov moških. Krčenje sektorjev s pretežno žensko delovno silo (domovi za ostarele, otroško varstvo, gostinstvo in turizem, osebna nega) je povečalo razkorak v plačah in okrepilo spolne norme skrbstvene ekonomije, ki so se prenašale tudi v domače okolje. "Za ženske, ki so izgubile delo ali pa opravljale delo od doma, je to pomenilo prevzeti skrb za družino in otroke. Zagotovo so v tem sodelovali tudi očetje, a za zdaj imamo na voljo le pričevanja žensk, ki jih je nova situacija pahnila v vnovično samoobtoževanje, da so slabe matere," poudarja Ksenija Vidmar Horvat, ki je ob dr. Maruši Pušnik s FDV tudi (so)urednica nedavno izdanega zbornika Pandemija covid-19 in njene družbene posledice, v katerem več avtorjev nagovarja še več aspektov pandemije.

To samoobtoževanje sicer poznamo iz zlate dobe ameriške družine iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se ženske, potisnjene v vlogo srečne gospodinje, ki ga je promovirala tedanja javna kultura, množično obračale po zdravniško pomoč za problem, ki ni imel imena. Danes, tudi po zaslugi legendarne raziskovalke Betty Friedan, vemo, da je problem imel ime: psihična izčrpanost, ki jo je povzročilo družbeno pričakovanje, da se ženska odpove vsem svojim željam po lastnem – intelektualnem, poklicnem, ustvarjalnem – življenju in vse svoje energije nameni skrbi za družino. V covidnem obdobju se za zaposleno žensko, ki zdaj dela od doma, to breme vrne z dvojnim zamahom krivde: krivde, da dela, medtem ko je doma; in z druge strani krivde, da se ne posveča otrokom, čeprav je doma." K temu je treba dodati še povečan obseg nasilja nad ženskami v domačem okolju, ki ga zaznavajo raziskovalke. In seveda drastično poslabšanje položaja "novih nesrečnic", delavk migrantk. Že pred pandemijo je Organizacija za spremljanje kršitev človekov pravic opozarjala na dramatično izkoriščanje teh delavk, ki so pravno, socialno in družbeno nezavarovana skupina od začetkov t. i. feminizacije globalne delovne sile v 70. letih prejšnjega stoletja. Med pandemijo so se te delavke, ujete v gospodinjstvih bogatih delodajalcev in verigah skrbstvene ekonomije, še tesneje ujele v režime izkoriščanja, s še manj možnosti za ekonomsko osamosvojitev in vrnitev domov k svojim družinam in otrokom. Če pogledamo skozi daljšo zgodovinsko perspektivo, pandemija teh pogojev psihološkega in socio-ekonomskega izčrpavanja žensk ni proizvedla, temveč samo razkrila njihovo delovanje pod plastmi t. i. "normalnega" neoliberalnega družbenega reda, še naniza sogovornica.

Ohranjanje kulturne identitete naroda

Ksenija Vidmar Horvat v svojih Revizijah spola, študijah o ženski v postnacionalni družbi, naslavlja družbene podobe žensk, ki jih je moderna spolna pogodba praviloma zaobšla. Razumeti moramo, poudarja, da je bila "spolna pogodba", družbeni dogovor o tem, kje je mesto ženske, postavljena v času oblikovanja modernih nacij. "Pogodba, ki je sestavljena brez soglasja žensk, pravi, da je to mesto opredeljeno s potrebami nacionalnega kolektiva: ženska mora svoje telo in um nameniti reprodukciji nacije, tako v biološkem kot kulturnem smislu. Predvsem zaradi skrbi, da se ohranja kulturna identiteta naroda, kot so si jo v etničnem in psiho-simbolnem smislu zamislili očetje in sinovi modernega patriarhata, je bil dostop do te pogodbe ženskam iz etničnih in nebelih manjšin zaprt. V njihovem primeru se je z različnimi metodami v najskrajnejših oblikah z evgeniko in prisilnimi sterilizacijami ženske odvračalo od materinstva. Belke srednjega razreda, ki se niso odločile za materinstvo, pa se je sočasno obtoževalo, da prispevajo k rasnemu in razrednemu samomoru (prav to je bil izraz javnega ogorčenja) nacije. Ta model je bil ekonomsko vzdržen do prihoda neoliberalne dobe. Kolaps moderne socialne države in odhod žensk, modernih pogodbenic, na trg plačane delovne sile, je patriarhalno breme ženske skrbi preložilo na migrantsko delovno silo. O konsekvencah te prenove družbene pogodbe se – zunaj akademskih krogov - zelo previdno govori, nemara tudi zato, ker so danes ženske globalnega Severa pogosto tiste, ki v svojih gospodinjstvih zaposlujejo ženske z globalnega Juga."

V našem prostoru, preboju skozi tranzicijo od socializma h kapitalizmu, pa smo priča posebnemu zgodovinskemu paradoksu, opozarja. Ker se je ta tranzicijski diskurz večinoma odvijal pod okriljem predstav, da zapuščamo Vzhod in vstopamo na Zahod, je bilo treba, kar se tiče enakosti spolov, opraviti določeno zgodovinsko revizijo." Pozabiti je bilo treba na vse pridobitve žensk v socializmu, kar zadeva njihovo družbeno, ekonomsko in politično emancipacijo - ali pa te družbene zgodbe prikazati kot del socialistične anomalije. Da bi dokazali "zahodnjaštvo", so se nacionalisti po vsem postsocialističnem prostoru v Evropi začeli vračati k idejam matere in gospodinje kot prave družbene identitete žensk – uprizorili so neko posnemanje zahodnega ideala, ki pa je bil na Zahodu že zdavnaj mrtev. Za revizioniste zgodovinska točnost seveda ni zavezujoča, do nje so v resnici brezbrižni - ker jim, tako sama analiziram ta obrat, ne gre toliko za predelavo preteklosti, kot trdijo mnogi, temveč bolj za družbeni in spolni inženiring identitete skupnosti v prihodnosti. To so seveda lahko le pobožne želje, ker smo ujeti v politično ekonomijo, ki zahteva drugačne ureditve politik spola ... toda družbeno nasilje nad ženskami in predstavami o njihovih vlogah zato ni nič manjše."