O obarvani solati in drugih dobrobitih izdelave avtomobilov

Janez Kovačič Janez Kovačič
18.05.2020 13:00

Zgodba je naslednja: ko je bil novomeški Revoz, zdaj sestavni del Renaulta, še Industrija motornih vozil (IMV), sem tam kupil "petko", skoraj sloviti renault 5. Na poti v nekdanjo jugoslovansko prestolnico sem prevzel bleščeče črn štirikolesnik, ga parkiral pred vhodom v tovarno, in se čez nekaj dni, ko sem se vračal, odpeljal domov.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bobo

Avto je bil nespodobno prašen, zato sem ga ob prvi priložnosti lastnoročno opral oziroma očistil. Nato pa šok: pokrov motorja in streha sta bila polna sivih pikic. Kmalu je postalo jasno, da so ga v Novem mestu dodatno pobarvali …
Tedaj je zavest o nujnosti varovanja okolja poganjala zelo sramežljivo, skoraj eksotično, če sploh. So pa prebivalci v okolici IMV-ja vedeli veliko povedati o obarvani solati in drugih dobrobitih izdelave avtomobilov. Zlasti lokalni mediji so o tem pogosto pisali, počasi je bilo njihov glas slišati tudi na drugi strani občinskih meja. Na nekaj tiskovnih konferencah so se razvneli za tedanje čase kar srditi besedni dvoboji lokalnih novinarjev in predstavnikov IMV-ja o zaščiti okolja v bližini tovarne. In vse do časa, ko je IMV oziroma Revoz končno postavil novo lakirnico, je šlo za očitke o "barvanju solate". Bili so resnični, nič izmišljeni, kot vse tisto na moji "petki".
Okoljska gibanja in avtomobilska industrija so v tesni, čeprav ne posebno prijazni povezavi. Razumljivo: izdelava avtomobilov je velik tehnološki in posledično okoljski projekt. Toda v zadnjih desetletjih so avtomobilske tovarne zlasti na stari celini v tem pogledu naredile orjaški korak naprej in to v pravo smer. Okoljska gibanja pa so marsikje prerasla v resno politično opcijo, ki pogosto kroji tudi vladno politiko. Morda je to dobro, ni pa nujno. Tukaj ne gre za kakšen ljubeč odnos ali partnerstvo. Gre v bistvu za nadzor, za večni dvom, ali država oziroma kapital spoštujeta pravila (okoljske) igre. Ni preprosto.
Ta hip se zdi tako, kot da hoče slovenska država prav ta gibanja, organizirana ali združena predvsem v nevladnih organizacijah, prikazati kot izključni zaviralni dejavnik hitrejšega razvoja, kot trn v peti. Če delujejo (gibanja) tako z argumenti, je prav. Če delujejo kot podaljšek takšne ali drugačne politike in lobijev, je narobe. V resnici je skrb za okolje ne le demokratični instrument, pač pa civilizacijski dosežek. Temeljiti mora na prepričanju, da je zaupanje dobro, kontrola še boljša. In da barvanje solate ne more biti več opcija.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta