Darja Kocbek
Spremembe davčne zakonodaje so med najzahtevnejšimi projekti vsake vlade. Že za manjše spremembe je potrebna temeljita priprava, dobro načrtovanje. Pomembna je vsaka beseda, vsak podatek. Vsak predlog mora biti podkrepljen s kredibilnim izračunom in analizami. Tisti, ki razlagajo, kaj nameravajo spremeniti, morajo vedeti, o čem govorijo. Z nepremišljenostjo in nadutostjo ni mogoče narediti ničesar.
Zadnjo širšo davčno reformo je v Sloveniji leta 2004 izvedla vlada pod vodstvom LDS. Veljati je začela leta 2005. Že takrat je bil njen cilj razbremeniti delo oziroma plače in obdavčiti premoženje, zlasti dobičke in nepremičnine, a zakon o obdavčitvi nepremičnin ni bil sprejet. To davčno reformo so po besedah takratnega predsednika vlade Antona Ropa pripravljali deset let. Takratni minister za finance Dušan Mramor pa je razlagal, da je treba na davčno reformo gledati celovito skupaj s socialnim sporazumom in dogovori o plačah. Vse to je namreč celovit sistem, zato ne gre napadati posameznih zakonov, v katerih se zmanjšujejo kakšne olajšave. Davčna reforma je leta 2004 bila sprejeta, četudi stranka LDS na čelu s predsednikom Antonom Ropom ni imela več zaupanja v javnosti. Ga je pa imel Dušan Mramor kot profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti.
Drugič je Dušan Mramor napovedal davčno reformo leta 2014 kot minister za finance v vladi Mira Cerarja, ki je s svojo stranko pred tem prepričljivo zmagal na volitvah. To je bilo zelo dobro izhodišče za izvedbo korenite davčne reforme. Vlada ga ni znala izkoristiti in že jeseni leta 2015 je Dušan Mramor zaradi prevelikega nasprotovanja predlog davčne reforme spravil v predal. V gospodarstvu so jo raztrgali zaradi predlaganih sprememb pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov, sindikati pa so se uprli predlogu za nagrajevanje uspešnosti. Nič niso pomagala Mramorjeva pojasnila, da se v socialnem sporazumu niso dogovorili za znižanje, ampak za prestrukturiranje davkov. Vlada Mira Cerarja davčne reforme ni več vzela iz predala.
Nato se je sprememb davčne zakonodaje lotil Andrej Bertoncelj kot minister za finance v vladi Marjana Šarca. Bil je uspešnejši od Mramorja, saj je oktobra 2019 državni zbor sprejel spremembe štirih davčnih zakonov. Po Bertoncljevih besedah je Šarčeva vlada, ki v državnem zboru ni imela močne večine, razbremenila delo, "da bodo zaposleni dobili višje neto prejemke in bo njihova kupna moč večja, s tem pa bo večja tudi domača potrošnja in bomo vsaj deloma nadomestili izpad zaradi zmanjšanja izvoza". Davka na nepremičnine se Bertoncelj ni lotil zaradi nepopolnih evidenc. Preden so to pomanjkljivost odpravili, je Šarec odstopil s položaja predsednika vlade.
Leta 2009 je bila svojo davčno reformo prisiljena pokopati tudi vlada Boruta Pahorja. Razlog je bil zelo podoben, kot smo mu priča danes. Pahor, ki je bil takrat predsednik SD, je namreč ministru za finance Francu Križaniču kar javno zabrusil, da preveč in premalo disciplinirano govori. Pa tudi v koaliciji si je reformo vsak predstavljal po svoje. Svoje predloge so sporočali javnosti, ne da bi jih poskušali najprej uskladiti.
Sedanja vlada Roberta Goloba tako, ko govorimo o davčni reformi, pa tudi preostalih reformah, vse bolj hodi po poti vlade Boruta Pahorja.
