(DANES) Od Tahrirja do Novega Sada: Kam so vsi uporniki šli?

Mladi Tunizijec Mohamed Bouazizi, ki mu kljub univerzitetni diplomi ni uspelo najti službe in se je preživljal s prodajo zelenjave, se je 17. decembra 2010 zažgal. Njegova tragična usoda je na ulice pognala tisoče rojakov, ki so zahtevali reforme in menjavo političnega vrha. Smrt je bila sprožilec arabske pomladi, želje po rojstvu novega, boljšega sveta. Ulice več držav so preplavile množice, site avtokratskih režimov, prestreljenih s korupcijo, zatiranjem svobode in socialno-ekonomsko negotovostjo. V prvih vrstah krikov obupa, nato protestov so bili mladi ljudje, ki v svojih državah niso videli dostojne in pravične prihodnosti. V Egiptu je Hosni Mubarak odšel, a v resnici se je sistem le zatresel in nato obnovil z istimi konturami in modeli vladanja. Mladinska gibanja so poganjala tudi boje za podnebno pravičnost in proteste proti ekonomski neenakosti Occupy Wall Street. Zadnji primer mladih na ulicah, ki zahtevajo globoke politične spremembe, delovanje institucij in pravno državo, je Srbija. 

Vleči zgodovinske paralele je marsikdaj presplošno in (pre)enostavno, saj imajo različna družbena gibanja različne zgodovinske in politične kontekste, tudi lokalne specifike. A zadnje desetletje in pol, zaznamovano z upori, ki naj bi politiko vrnili v okvire transparentnosti, odgovornosti in nadzora, ima poleg mladih, ki so se postavili na njihovo čelo, vsaj eno skupno spoznanje. Na koncu so izgubili udarno pest, bili so ali zatrti ali so se izčrpali. Bo v Srbiji drugače? Ne vemo. Bomo videli. Milošević nekoč je padel. Lahko pa skušamo odgovoriti na temeljna vprašanja, zakaj je bil epilog več tovrstnih akcij, ki so sprva uživale širšo zaslombo, podoben. Mladinski protesti so spontani, decentralizirani, kar jim daje zalet in energijo. A se hkrati brez jasnega vodstva in strukture na daljši rok težko ohranijo in oblikujejo v politično silo, ki ima strategijo, denimo za volitve. Lahko, da imajo izoblikovane zahteve in tudi cilje, a je problem politična artikulacija. Dlje ko vztrajajo, a ni vidnih rezultatov, večja je možnost, da se mobilizacijski naboj izgubi. Oblasti ali režimi, s katerimi se konfrontirajo, imajo obsežen aparat, tudi represivnega, in tehnike kontrapropagande. Dilema je, ali lahko protesti preživijo, ne da bi se vezali na obstoječo infrastrukturo, torej ali politične stranke ali sindikate ali druge relevantne družbene akterje. V Srbiji študenti na opozicijo ne računajo, ker je del problema, niti z Vučićem se ne konfrontirajo neposredno, zavedajoč se, da gre za zakoreninjen sistem, ki ga ne bo spremenilo nekaj kadrovskih rošad.

Lahko torej nastane nova, operacionalizirana politična platforma, alternativa? Se lahko okoli mladih sil zbudi tudi socialno degradiran srednji sloj, ki je vedno veljal za nosilca političnih procesov? Študentska vstaja v Srbiji ima moč, kredibilnost, nagovarja prave stvari, zajela je širšo družbeno podporo, od univerzitetnih profesorjev pa do nekaterih vplivnih poklicnih in družbenih skupin, posameznikov. A zaradi zgoraj naštetih strukturnih razlogov, ki so vgrajeni v temelje poskusov večjih političnih in socialnih premikov, ostaja negotovo, ali se lahko ta iskra, ki je spet (!) zbudila upanje o demokratični Srbiji namesto oligarhije, pretvori v trajnejše politične in institucionalne spremembe. Režimi vučićevskega tipa so trdovratni. To velja toliko bolj, ker lahko pasivno držo EU prevedemo vsaj v povedno potuho vladajočim silam v Srbiji.