Te dni mineva 20 let, odkar je mariborski mestni svet ustanovil institut varuha bolnikovih pravic. Prvega v Sloveniji, še preden so na ravni države ustanovili zastopnike pacientovih pravic. Po Magdi Žezlina in Francu Prosniku zadnji dve leti nalogo varuhinje, ki spada pod Mestno občino Maribor, opravlja Lidija Breznik. Velik del njenega mandata je bil torej zaznamovan z epidemijo covida-19. Temu primerno so tudi pritožbe ljudi povezane s težavami, ki jih je epidemija povzročila tako ali drugače. Največ dela so imeli s pritožbami zaradi slabše dostopnosti do zdravstva.
"Zaznati je pomanjkanje družinskih zdravnikov," pravi Breznikova. Največ težav so ljudje v Mariboru imeli torej z dostopnostjo do zdravnika ter z izbiro in menjavo osebnega zdravnika. Varuhinja razloži, da ljudje ne razumejo, zakaj je čas, ko lahko zdravnika pokličejo, omejen samo na nekatere ure ali zakaj morajo tako dolgo čakati na odgovor na elektronsko pošto, če pa imajo zdravniki zdaj manj obravnav v živo in v čakalnici ni veliko ljudi. "Uporaba informacijske tehnologije v komunikaciji med bolnikom in zdravnikom nikakor ne sme postati stalna praksa," poudarja Manja Habjanič, pravna svetovalka varuhinje bolnikovih pravic.
Pritožbe so bile tudi zaradi nekaterih specialističnih ambulant, ki so spremenile način obravnave. "Z boljšim informiranjem bi najbrž lahko preprečili to skrb, jezo in bojazen," je prepričana Breznikova. Ljudje so se obračali na varuhinjo tudi zaradi odpadanja obravnav in posegov, ker so jim odpovedali termine in niso dobili novih terminov, ampak je bilo to premaknjeno za nedoločen čas. Ta nedoločenost je ljudi begala, niso vedeli, ali se jim splača opraviti preiskavo ali poseg kje drugje.
- Institut varuha bolnikovih pravic v Mariboru obstaja že 20 let.
- Največ pritožb varuhinji v tem letu je bilo zaradi slabše dostopnosti do zdravstva.
- Pojasnilna dolžnost zdravnika je takrat, ko se obravnava spremeni, še bolj pomembna.
- Najšibkejši člen so tisti, ki ne znajo uporabljati tehnologije.
- Veliko težav so reševali neformalno.
- Pritožbe so se nanašale tudi na težko dostopnost do informacij o svojcih.
Ključni vzrok je slaba komunikacija
Kaj varuh v takih primerih sploh lahko stori? "Skoraj vsa naša posredovanja so bila uspešna. S pojasnili, ki so nam jih dali zdravniki, smo lahko paciente pomirili," pove Habjaničeva. Varuhinja namreč v veliko primerih opaža, da si zdravstveni delavci ne vzamejo časa za pojasnilo pacientom. "Težava je torej v času in v načinu komunikacije, saj je ta preko telefona po kakovosti slabša. Način obravnave se je medtem spremenil iz osebnega obiska v telefonsko obravnavo, česar vsi niso sprejemali. Navajeni so iti k zdravniku in mu osebno razložiti, zakaj so prišli. Tudi če je bila prej vsakoletna praksa, da je hodil bolnik na kontrolne preglede na eno leto, zdaj so mu pa v isti ambulanti rekli, da je dovolj na tri ali štiri leta, mu je bilo treba pojasniti, zakaj je to še vedno varno. Ker pa niso dobili tega pojasnila, ampak samo nek premaknjen datum, ga je to zbegalo, razjezilo in postalo ga je strah za lastno zdravstveno stanje," razloži Breznikova.
Na koncu so tako zdravniki v resnici porabili več časa, ker so preko varuhinje morali pojasnjevati pacientom te stvari. Pojasnilna dolžnost zdravnika je torej takrat, ko se obravnava tako spremeni, še toliko bolj pomembna, poudari.
Testiranje, cepljenje, (ne)izdajanje potrdil
Kot so se v epidemiji spreminjale novosti, so se tudi pritožbe pri varuhinji. Ko se je začelo testiranje, so ljudje začeli klicati z vprašanji o testih - kje so, kako jih izvajajo, kako lahko pridejo do testov iz sline ... Ko je prišlo cepljenje, so klicali zaradi tega. Posredovali so tudi, ker nekateri zdravniki niso želeli izdajati potrdil o prebolevnosti in so ljudi usmerjali na portal zVem, čeprav marsikdo še tedaj ni imel digitalnega potrdila za vstop na ta portal.
"Pri vseh teh spremembah v obravnavi, ki so bile gotovo dobronamerne, smo pozabili na najšibkejše, ki se najtežje prilagodijo. Tisti, ki smo znali pregledati spletne strani in poklicati na več koncev, a se nam hkrati ni preveč mudilo z obravnavo, smo se še lahko znašli. Najšibkejši člen pa so tisti, ki so slabo funkcionalno opremljeni, slabše digitalno in sicer pismeni, ki ne znajo uporabljati tehnologije. Tem se je dostop še otežil," pove Breznikova. In poudari: "Sistem ne sme biti naravnan na tiste, ki se znajdejo, ampak na najšibkejše."
"Sistem ne sme biti naravnan na tiste, ki se znajdejo, ampak na najšibkejše"
Tudi zobozdravstvo, (ne)informacije o svojcih v UKC Maribor
Ljudje so na začetku epidemije še bili potrpežljivi in so bili pripravljeni čakati, sedaj pa je te potrpežljivosti še zelo malo, kar opažajo tudi v zdravstvu, posledično se povečujejo konflikti. Ljudje, ki jih v zadnjem času pokličejo, so bolj zahtevni, prikima varuhinja. Veliko težav so reševali neformalno. "Ljudem smo namenili čas, ki ga drugje niso dobili. In že s tem se je marsikdaj rešil problem. Ker smo poslušali," pravi Breznikova.
Kot sicer vsako leto doslej je bilo tudi na področju zobozdravstva več pritožb. Seveda je bilo tudi tam manj obravnav, čakalne dobe pa so še daljše. Kar nekaj pritožb pa so v pisarni varuhinje prejeli zaradi težkega iskanja informacij o svojcih v UKC Maribor, sploh v času, ko niso bili dovoljeni obiski. "Ker lahko informacije daje samo zdravnik in ne medicinska sestra, je včasih trajalo več dni, da so dobili informacije o svojih bližnjih. Ravno včeraj me je poklicala gospa, ki že od četrtka ni dobila informacij o svoji mami," pove Habjaničeva. Pogovarjali smo se v sredo.
Ljudje so se pritoževali tudi, ker so na nekatere preglede pozimi morali čakati zunaj, kjer izvajalec ni imel prostora, da zagotovi varno čakanje, brez možnosti prenosa okužbe s koronavirusom. Nekatere pritožbe pa so se nanašale na invalidske postopke, ki so se v času epidemije pogosto reševali brez osebnih pregledov. Nedostopnost je tako rdeča nit večine težav, s katerimi se ljudje v tem času obračajo na varuhinjo.