Vili Podgoršek je profesor na II. gimnaziji Maribor, zgodovinar in geograf, zbiralec kamnin in ob tem izvrsten pripovedovalec zgodb. Naša se začne nekega poletnega jutra pri Čelanu. Za nas še jutranji čas, ko po grlu ne spraviš kaj več od kave, iz kuhinje pa že gosto diši delavska malica, ki jo gradbeniki za sosednjo mizo tudi hlastno použijejo. No, če bi takrat vedeli, da je tudi zlata mrzlica precej naporen posel, bi se jim verjetno pridružili. Seveda naš demonstracijski izlet ob Dravo ni niti za zrnce blizu težaškemu delu iz obdobja prave dravske zlate mrzlice, a vendarle.
Naš breg upanja je bil v Staršah, a izbrati lokacijo je že prvi korak, ki ne vodi nujno vedno k uspehu. "Lokacije se spreminjajo, reka je namreč še ohranila nekaj življenjske moči in ob visoki vodi še vedno odnese kak del brega na enem koncu in nanese material na drugem. Tukaj se je prodnata sipina povečala vsaj deset metrov v Dravo, meander se oblikuje po svoje. V dolinah reke tako hitro spreminjajo lokacije in se premikajo, da ti včasih res vzame sapo, kako hitro tečejo ti procesi. In čeprav v zadnjih dveh letih ni bilo prav velikih poplav," opisuje moč reke Podgoršek.
S hidroelektrarnami se zlato obdobje konča
Obljub ne daje, tudi zadnja iskanja niso obrodila prav veliko zlata tudi zato, ker je svojeglava reka očitno premaknila klasične lokacije. Izvorna nahajališča zlata so Centralne Alpe v Avstriji, kar so ljudje spoznali že zelo zgodaj. Rimska provinca Norik, ki je obsegala ta del, je bila za rimski imperij zelo pomembna, saj ga je zalagala z železom in zlatom. "A tedaj so zlato tudi kopali iz žil in danes v avstrijskih muzejih hranijo kose kremena z zlatimi luskami. Avstrijci so še dolgo izkoriščali zlato, zadnji rudnik zlata v Avstriji so zaprli okoli leta 1960," pove zgodovinar in geograf.
Pan, deske, runo
V času Habsburške monarhije je bilo za izpiranje zlata treba pridobiti koncesijo, s poslom pa se je ukvarjalo okoli 200 izpiralcev od Slovenije do Hrvaške. "Tisti, ki je izpiral, ni nujno vedno delal sam, lahko je imel skupino ljudi. Običajno so plačali koncesijo tisti, ki so imeli denar, delali pa so drugi. Feri Lainšček lepo opisuje to zgodbo v knjigi Ločil bom peno od valov. A zgodba se dogaja ob Muri, kjer so za spiranje zlata najemali cigane," pravi Podgoršek. Po drugi svetovni vojni je bilo zlate dravske mrzlice konec. Naravna bogastva so bila nacionalizirana, koncesij ni bilo več, potekale so pa raziskave o tem, koliko je tukaj zlata, država je želela ugotoviti, ali bi bilo sploh ekonomično se ukvarjati s tem. A vse raziskave so pokazale, da se to ne izplača.
Načini pridobivanja so različni. Metode so izvirne in sledijo domišljiji, ki je človeku ob zlati perspektivi seveda še posebej plodovito služila. Najbolj znana metoda je izpiranje s panom, "to je trotlsistem", se smeji naš mentor. Sicer pa so v starih časih zlato iskali z neobdelano desko, običajno so izbrali topol. Desko so postavili pod določenim kotom, en mož je nalagal material, drugi ga je spiral z vodo. V desko so se ujele luske zlata in lahko so v enem dnevu premetali nekaj kubikov materiala. Na koncu so s krtačo pometli drobne delce s kosmate deske v posodo, naredili so analgam iz živega srebra, ga segreli in nastal je skupek zlata. Seveda je živo srebro pustilo posledice na ljudeh, običajno so najbolj trpeli zobje in izpadanje zob je bilo rudarska bolezen. A v času zlatega podjetništva se s tem ni preveč obremenjeval nihče. Izpirali pa so tudi z volno - od tod izraz zlato runo.
Od Aljaske do Avstralije
V svetu seveda obstajajo tudi strojne metode iskanja zlata, na Aljaski je lahko ladja na reki nekaj mesecev skupaj, več sto kilometrov od naselij. Strojno črpajo z dna reke pesek, izločijo potencialno zlato in ostanek vrnejo.
Sicer pa je danes najbolj zlatomrzlična država Avstralija. V zahodni Avstraliji so dnevni kopi sive kamnine. "Ko vzameš vzorec v roko, ne vidiš nič in nihče te ne bi prepričal, da je tam noter zlato. Dobijo morda gram ali dva na tono kamnine, ki jo predelujejo in drobijo. Celega postopka seveda ne pokažejo, a letno pridobijo nekaj ton zlata. A to so veliki dnevni kopi, imajo kilometer ali še več premera, na podoben način danes pridobivajo tudi druge rude. V rekah so sekundarna nahajališča, nekoč je bila ruda v kamnini, ki jo je reka s tokom prenašala. In ker zlato spada med težje elemente, se je posedalo. In kjer so nahajališča rude, so tudi sekundarna nahajališča neprimerno bolj bogata," pove Vili Podgoršek.
Danes je iskanje zlata postalo predvsem rudnik za turistične zgodbe. Tudi v Staršah bodo iskanje zlata skupaj z zgodbo o prednikih z zlato mrzlico ponudili turistom, v Avstraliji je taka turistična ponudba že uspešna. Z zlatom, najdenim v Dravi, torej ne bo nihče obogatel, od zgodbe, dobro prodane turistom, je verjetnost zaslužka večja. Prav tega se sedaj lotevajo v Staršah.
Meditacija ob reki
Mi smo šli po trotlsistemu proti Dravi - z naluknjanimi vedri, panom, zložljivim stolčkom in lopato. Izpiranje je namreč bistvo vsega početja. Najprej odstranimo grobe prodnike, nato bolj fine kamenčke do najbolj finega dela, drobne mivke, kjer gredo na preizkušnjo živci in nastopi meditacija ob reki. "To je zadnja faza, ki je najbolj popularna in jo poznamo iz filmov o iskalcih zlata. Od tam je treba izpirati zelo počasi in šele v tej fazi se prikažejo luske zlata," nas nastavi na potrpežljivo stopnjo delovanja Podgoršek.
Če bi kdo mislil, da je treba material za izpiranje odvzeti blizu reke, se moti. Tam so današnje naplavine, ki pa več nimajo zlata, saj je dotok iz avstrijskih zlatih področij zaustavljen z jezovi elektrarn. Zlato se je posedlo že prej, kakih sto let nazaj, torej zakopljemo lopato nekaj metrov od struge. V mešanici zemlje, mivke in kamenja res ni videti niti najmanjšega namiga, da bi zmes lahko vsebovala zlato. Je pa na nabrežju veliko več namigov, da se je tam sprehajala vidra. A ti smrdeči ostanki so bolj naravovarstveni zaklad kot geološki. Z luknjastim vedrom najprej odstranimo kamenje in velike dele vse do najmanjših usedlin. "Vse do zadnje faze zlata ni možno opaziti, svetleči delci, ki jih vidimo, so sljude, majhne luske, za katere mnogi mislijo, da so zlato. Je pa sljuda precej lažja in pri spiranju gre proč," pravi Podgoršek, ki je, kot se izkaže na nabrežju, nekakšen geološki google v človeški podobi.
Kremen, eklogit z diamanti in minerali
Ker je postopek izpiranja precej dolgotrajen, se torej lotimo spoznavanja prodnikov. Na dan privlečem šolsko znanje in ugibam, da so prodniki ob Dravi iz apnenca. Pa ne, apnenca je zelo malo. "Centralne Alpe, kamor sega velik del povirja Drave, potem pa še Pohorje in Kobansko, sestavljajo predvsem silikatne kamnine, ne karbonatne. Poleg tega so apnenci precej topni, zato se talijo in postopoma razpadajo. Če že najdemo kak karbonat, je to marmor, velika večina kamnin ob Dravi pa je metamorfnega izvora." Profesor ima seveda tudi geološko kladivo, kamnine se namreč vedno določa na svežem lomu. Najde prodnik eklogita z roza vzorci. Zakaj eklogit? Ker so v eklogitih namreč večkrat našli diamante, primarna nahajališča diamantov pa so tudi na Pohorju. Nadaljujemo z zelenkastimi amfiboliti, veliko je kremena, ki je trši od jekla in zato na kladivu pusti raze. Sled apnenca ali marmorja se izbriše. "Enostavno," skomigne geolog, ampak po nekaj plašnih poskusih avtorice tega teksta se izkaže, da ni čisto enostavno. Sploh znanost o kristalih. "Ko se magma strjuje, se ne kristalizirajo vse snovi enako, redosled je petrologom zelo dobro poznan. Oblikujejo se paličasto, to so ideomorfni minerali, ostala masa se strdi na površju, dobimo nekake rozine v potici - v notranjosti ostanejo porfirji," pojasni profesor, ki ima tudi eno večjih zbirk kamnin v tem koncu države in svoj geološki muzej.
Medtem že teče izpiranje v panu, ki terja velike količine potrpljenja, čeprav žuborenje, petje ptic in zelenje pravzaprav zagotavljajo polovico meditacije. Z odpiranjem lažji materiali, kot je pesek, odplaknejo v reko, težji materiali, kot je zlato, pa ostanejo v posodi. "Vili, tu imaš enega!" Našli smo prvo luskico, in čeprav ni vse zlato, kar se sveti, vse kaže, da je tale prava. S pipeto jo ujamemo in roma v epruveto.
Čeprav smo šli iskat zlato, se ob koncu ekspedicije vse bolj zdi, da so pravi zakladi Drave neverjetna geološka pestrost naplavin, prodišča z njihovimi prebivalci in zelena kulisa ob reki.