Pozimi smo žuželkam resda manj izpostavljeni kot poleti, toda ker je pri nas vedno topleje in tudi zime niso več, kar so bile, se pravzaprav vse leto ubadamo z letečimi in gomazečimi nadlogami: komarji, muhe, pajki, ose in podobne žuželke za nas sicer večinoma niso življenjsko ogrožajoči, pa vendar nam njihovo brenčanje lahko krati spanec in na splošno veljajo za umazane. Zato jih veliko ljudi na vsakem koraku zatira, in to pogosto s precej nehumanimi metodami, ki so za živalice pogubne. Pri tem pa se ne zavedajo, da imajo tudi žuželke svoj prostor v živalskem kraljestvu in opravljajo mnogo pomembnih nalog. Če proti njim uporabljamo kemična sredstva za zatiranje, pa navsezadnje zastrupljamo tudi svoje življenjsko okolje.
Veliko bolje je torej, da jih poskusimo ujeti žive in jih odnesti na prosto. Star, preverjen trik je, da čez žuželko, ko se ustavi na steni, oknu ali mizi, poveznemo kozarec, nato pa podenj previdno potisnemo list papirja in z njim prekrijemo celotno odprtino. Papir pridržimo z dlanjo, da žival ne more uiti, in jo odnesemo ven ter izpustimo.
Ker pa nimamo vedno pri roki kozarca in lista, so v tujini začeli prodajati lovilnik žuželk, ki deluje po podobnem principu: žuželko ulovimo v odprtino, to pa nato na spodnji strani pokrijemo s pregrado, ki jo potisnemo prek gumba na ročaju. Nekateri modeli tovrstnih lovilnikov so opremljeni tudi s povečevalnim steklom, da si lahko ujeto živalico ogledamo. To je zanimivo predvsem otrokom, zato jim lahko s tako pripravo - poleg tega da jih naučimo spoštovanja do drugih živih bitij - vzbudimo raziskovalno in naravoslovno žilico. Priprava pa je priročna tudi za ljudi, ki imajo fobijo pred žuželkami, saj jim ostanejo ves čas na varni razdalji.
Z lovilnikom lahko ujamemo vse, kar je primerne velikosti za odprtino: ose, muhe, hrošče, pajke in drug mrčes, le dovolj hitri moramo biti. Ni pa priporočljivo z njim loviti metuljev, ker jim lahko poškodujemo krila. Z nekaj vaje in spretnosti bomo postali pravi naravovarstveniki, živali pa nam bodo hvaležne za skrb.
