(KOMENTAR) Nismo potomci reformacije, smo pa dediči njenih dosežkov

Petra Vidali Petra Vidali
30.10.2024 06:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuter

Jutri je dan reformacije. Anketa bi verjetno pokazala, da vsaj malo vemo, kaj praznujemo. Oziroma da vemo vsaj malo bolj kot ob dnevu državnosti, dnevu samostojnosti in enotnosti ali še kakšnem novejšem, dnevu suverenosti na primer. Vseeno pa je včasih dobro obnoviti šolsko lekcijo.

Dne 31. oktobra 1517 naj bi bil katoliški duhovnik Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu pribil liste s 95 tezami. Neovrgljivih dokazov za to niso našli, zanesljivo pa je tega dne Luther svoje teze poslal nadškofu v Mainz. Sploh se ni lotil vseh slabosti Cerkve, temveč samo perverznega fenomena odpustkov. Spodbijal je predvsem "odpustke za mrtve v vicah", saj da duhovnik mrtvim ne more dati nobenega odpustka, ker duhovniška oblast ne seže na oni svet. Res je omenil tudi odpustke za žive, za bogate kriminalce, ki so se lahko za primerno visoko vsoto z odpustkom celo rešili zapora, in ni se mu zdelo prav, da je šel ta umazani denar v Rim, kjer so ravno začeli graditi baziliko sv. Petra. Vendar Cerkve ni hotel zapustiti, hotel jo je spremeniti. Papež pa ni bil za samokritiko, Luthra je izobčil, nakar mu je zatočišče odrekel še cesar. 

Ampak prepozno, Luthrovi somišljeniki so že januarja 1518 prevedli teze iz latinščine v nemščino, jih natisnili in razmnožili ter razširili. To je bil eden prvih podvigov s pomočjo tiskarskega stroja v zgodovini. V nekaj tednih so kopije dosegle vso Nemčijo in del Francije, potem pa so se širile dalje po zahodni in srednji Evropi. To je bil sprožilni moment reformacije, gibanja, ki je trdilo, da je treba slediti Svetemu pismu in ne Cerkvi, ki da mora biti revna in preprosta in se ne sme postavljati nad državo. In da bodo verniki znali ločiti eno od drugega, naj sami berejo Sveto pismo, za to pa mora biti v njihovem jeziku. 

Kritika cerkvenih praks je pripeljala do širjenja idej o individualni veri in osebni odgovornosti. To je vplivalo na družbene strukture, saj so začeli ljudje ob avtoriteti Cerkve izpodbijati tudi fevdalne sisteme. Razen tega je reformacija prispevala k povečanju izobrazbe in razvoju tiska ter posledično medijev, kar je omogočilo širšo dostopnost informacij. In ne samo za širjenje védenja, zaslužna je za vzpostavitev (pisnih) jezikov in na njih temelječih identitet in struktur. Majhni ne dobijo veliko priložnosti za vstop v zgodovino, reformacija nam je ponudila eno redkih in Primož Trubar in njegovi so jo izkoristili. Vse drugo - kdaj in kdo bi jo še lahko in ali bi tudi v teh primerih prišlo do nadgradnje jezika v kulturo, nacijo in celo državo - je popolna spekulacija. 

Reformacija ni bistveno spremenila krščanstva - vsak papež, ki se je kdaj peljal z avtobusom, se nam zdi revolucionar, čeprav v celem mandatu ne more izpeljati ene reforme, ki bi zares spremenila življenja in svet -, bila pa je eno najbolj učinkovitih in daljnosežnih socialnih in kulturnih gibanj v zgodovini. Cankarjev jezni Jerman pravi, da nismo njeni potomci ("Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov"). Vseeno pa smo dediči njenih dosežkov. Te bi morali jutri praznovati. 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta