Tina Recek
Slovenski gozdovi so na svetu med najbolj ohranjenimi, sonaravnega gospodarjenja z gozdovi pa se k nam prihajajo učit s celega sveta. V zadnjem času potekajo izobraževanja in izmenjava znanj s Švedsko in Gruzijo, aktualno in pomembno pa je tudi sodelovanje s Kitajsko. In kako z njim ravna vestni lastnik? "Zagotovo ravna trajnostno in sonaravno. Ob tem pri vsaki odločitvi misli na prihodnost gozda ter na prihodnje generacije," pravi Boris Rantaša iz Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), ki nadaljuje, da pri nas je približno 413.000 lastnikov gozdov, ki imajo pri gospodarjenju z gozdom različne cilje in interese. Namen gospodarjenja z gozdom je za večino lastnikov predvsem pridobivanje lesa na način, ki zagotavlja trajno ohranjanje vseh funkcij gozda. Ena od najpomembnejših funkcij gozda je lesna proizvodnja, ki ob prodaji lesa zagotavlja dohodek lastnikom gozdov. Vedno bolj ekonomsko pomembne postajajo socialne oziroma družbene funkcije gozda, kot denimo pomen gozda za turizem in rekreacijo (gozdni turizem zajema namreč turistična in druga vodenja po gozdu, pohodne, učne in kolesarske poti, naravno in kulturno dediščino v gozdu …), ki lokalnemu okolju prinašajo prihodke. Uspešno pomlajevanje pa je temelj za trajno zagotavljanje vseh teh funkcij gozda, ki se v Sloveniji v večini primerov zagotavlja po naravni poti.
Za strmi teren gozdarska žičnica
Gospodarjenje z gozdom zahteva ustrezno mehanizacijo. Slednja je odvisna predvsem od terenskih razmer in razpoložljivosti mehanizacije. Klasično in najpogostejšo gozdarsko tehnologijo predstavlja kombinacija motorne žage in gozdarskega oz. prilagojenega kmetijskega traktorja. Na primernih (položnejših) terenih je vedno pogostejša uporaba sečnih strojev oziroma “harvesterjev” – v kombinaciji s stroji za spravilo lesa – “forwarderji”. Na izjemno strmih terenih je uveljavljeno in edino možno spravilo z gozdarsko žičnico.
Krepimo lesno zalogo gozdov
Znotraj trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega sistema gospodarjenja v Sloveniji poznamo različne sisteme gojenja gozdov, ki jih usmerja Zavod za gozdove Slovenije. Prevladujejo malopovršinski sistemi gospodarjenja, ki omogočajo prilagajanje naravnim rastiščnim razmeram in naravnim razvojnim težnjam gozdov. Znotraj teh sistemov zlasti ohranjamo naravne populacije gozdnega drevja, ohranjamo in vzpostavljamo naravno pestrost ter krepimo lesno zalogo gozdov. S tem pa tudi njihovo bioekološko in gospodarsko stabilnost. Za razvoj gozda je še posebej pomembna nega gozda. Z njo v vseh razvojnih obdobjih pospešujemo razvoj vitalnejšega in bolj kakovostnega drevja. Na ta način povečamo stabilnost in gospodarsko vrednost gozdov in hkrati oblikujemo gozdove tako, da bodo v danih razmerah optimalno izpolnjevali vse funkcije.
Postopno gospodarjenje
V večini gozdov se izvaja tako imenovano skupinsko postopno gospodarjenje z gozdovi. Kar pomeni, da razvoj večjih površin gozdov poteka na majhnih površinah, s čimer se zagotovi ugodno razmerje razvojnih faz in s tem mehansko in biološko stabilnost sestojev. Na voljo je tudi prebiralno gospodarjenje z gozdovi, kjer se za sečnjo dreves in ostale ukrepe odločamo individualno, glede na potrebe in ekološke razmere.
Kje je gozdna parcela?
Pri ZGS vsako leto razglasijo 14 najbolj skrbnih lastnikov gozdov v Sloveniji, ki prejmejo posebno priznanje za skrbno delo z gozdom. Pri tem nimajo težav z iskanjem kandidatov za priznanje. Na podlagi tega zaključujejo, da Slovenci z gozdovi gospodarimo skrbno - kot posamezniki in kot država. Vendar menijo, da to ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Veliko lastnikov gozdov je neaktivnih, nekateri sploh ne vedo, kje leži njihova gozdna parcela, kar vsekakor ni dobra praksa. Zato lastnike pozivajo tudi k skrbni izvedbi negovalnih del v gozdu, ki bistveno prispevajo k mehanski in biološki stabilnosti gozdov ter vrednosti gozdnih lesnih sortimentov v odraslem gozdu.
Če ga prizadene ujma
Ker narava v zadnjem času večkrat pokaže zobe in ne prizanese gozdovom, sogovornik opozarja, da je spravilo lesa po naravnih ujmah izjemno zahtevno opravilo, ki naj se ga lastniki gozdov lotijo le, če so zanj primerno opremljeni in usposobljeni.
V prelomljenih in ležečih drevesih namreč nastanejo močne napetosti, ki lahko ob sprostitvi, ko prežagamo napeta debla oz. veje, poškodujejo ali ubijejo gozdnega delavca. Če lastniki gozdov ocenjujejo, da je sanacija za njih prezahtevna, svetuje, da za dela najamejo usposobljene izvajalce. Glede na stanje gozdnega sestoja in njegove okolice po sanaciji se nato v sodelovanju z revirnim gozdarjem odločimo za naravno (samodejno) oz. umetno obnovo gozdov s sadnjo sadik.
Napad podlubnikov
Če gozd napadajo podlubniki, takoj obvestimo revirnega gozdarja. Glede na njegova navodila je nato potrebno v čim krajšem času izvesti sanacijo posameznih dreves oziroma žarišč podlubnikov. Po izvedeni sanaciji je ključna odločitev o sestavi prihodnjega gozda - namesto za smreko se raje odločimo za druge drevesne vrste, npr. bukev, jelko in hrast, ki so bolje prilagojene na prihodnje rastne razmere. "Lastniki gozdov naj se gospodarjenja z gozdovi ne lotevajo na lastno pest, ampak v sodelovanju z revirnim gozdarjem. Revirni gozdar jih bo opozoril na morebitne napake in možnost, da se pojavijo. Največja napaka, ki jo lahko lastnik gozda plača celo z življenjem, pa je delo v gozdu brez zaščitne varovalne opreme in neustrezna usposobljenost za delo v gozdu," sklene Boris Rantaša.
Članek je bil objavljen v prilogi Kvadrati, posvečeni sejmu Agra leta 2019.
