Vojko Pogačar: Ne prisvajamo si jubileja, dediči smo

Društvo likovnih umetnikov Maribor - DLUM je prevzel prav v času, ko to praznuje stoletnico. Pod motom 100 let OLD si je zamislil celo vrsto akcij za zaznamovanje visokega jubileja. Med drugim bo decembra izšla monografija, ki bo zajela vse od zgodovine do strokovnega, ne le umetniškega potenciala likovnih ustvarjalcev na teh prostorih. Prevedli jo bodo v tri evropske jezike. V treh sobanah prvega nadstropja Kazinske dvorane so 8. decembra 1920 odprli prvo umetnostno razstavo v Mariboru. Pobudo je podal slikar Viktor Cotič, slavnostno pokroviteljstvo pa prevzel general Rudolf Maister. Osemindvajset umetnikov in umetnic je razstavilo več kot 180 del. Razstava je pomenila začetek organiziranega likovnega življenje v mestu.
Kaj je bila vaša motivacija, da ste se spustili v to zahtevno misijo vodenja DLUM v času, ko cehovstvo propada, ko mnogi ustvarjalci ne vidijo več smisla takega organiziranja, ko se osipa članstvo? V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste že bili na tej funkciji in bíli bitke.
"Svojim bližnjim kolegom se lahko zahvalim za tisti ikebana nož v hrbet v osemdesetih. A nisem tega vzel za slabo, saj če se to ne bi zgodilo, ne bi odšel v Pariz. Takrat sem kot predsednik društva pridobil toliko denarja, kot ga prej v desetih letih skupaj društvo ni videlo. Podprlo nas je ministrstvo. Tisto, kar sem si takrat zamišljal, je danes predpogoj vsake razstavne dejavnosti. Imeti moraš objektivnega vmesnika. Danes sicer imamo galerijo, neprofesionalno se potegujemo za minimalna sredstva, a galeristika je profesija zase, ki nima z ustvarjanjem nobene zveze. Noben resen ustvarjalec se ne bo šel zraven še galerista. To sta dva povsem različna pogleda, ločeni stroki in ministrstvo zdaj zelo jasno prepoznava, da mora biti kuriranje razstav neodvisno.
Kot predsednik društva sem pred tremi desetletji hotel vpeljati objektivni kriterij izbora, povabil sem različne slovenske kustose, da so naredili izbor, hkrati pa bi imeli tudi neselekcionirano društveno razstavo. Takrat je nastala diskrepanca v razumevanju, češ da hočemo nekaj sprivatizirati, kar sploh ni bil ciljni motiv."

Boj za obstanek skozi sliko

Stoletnica društva vas je torej znova pritegnila k vodenju DLUM, ampak dediščina menda ni čisto jasna?
"Izključno stoletnica je bila motiv. Ne strinjam se s tem, da si društvo karkoli pri tem jubileju prisvaja. Očitek iz Umetnostne galerije Maribor je bil, da si prisvajamo stoletnico, češ, da nismo direktni naslednik tistega 1920. Vemo, kako se je začelo - z Groharjem in Brazdo, potem so bila po vojni še različna poimenovanja in šele leta 1972 se pojavi ime Društvo likovnih umetnikov Maribor. Vendarle pa je DLUM dedič organiziranega likovnega delovanja v mestu, kar povzema kratica OLD. Organizirano likovno delovanje je v Mariboru inavguriral general Maister, vendar je imel s tem pokrite širše vseslovenske interese. Prva razstava je bila decembra v Kazinski dvorani SNG Maribor. Prav tam bi radi letos praznovali stoletni jubilej. Tudi slovenska verzija monografije bi izšla ob tej priložnosti. Letos bi radi vzpostavili to jedro praznovanja, ključen je zgodovinski pregled presežkov, ki jih bo predstavila Meta Gabršek Prosenc. Popis vseh ustvarjalcev, ki so delovali v tem okolju, tudi zunaj društva, pripravlja Mojca Štuhec. Ne vemo, kdo med nami dandanes presega ta čas. Ko sem društvo prevzel, sem se soočil s to realnostjo in sem moral spoznati vse tiste, ki so bili prej tudi zame nevidni in neznani. Po Gaussovi krivulji je zmeraj nekaj družbeno uspešnih in nekaj neznanih, 'neuspešnih' ustvarjalcev. Med temi so nekateri v društvu odzivni, drugi povsem neodzivni, a bi si želeli biti v društvu. Zame je bil pravo presenečenje Drago Mom, človek, ki je skregan z družbenim ustrojem, birokracija ga ne zanima, hoče biti zgolj slikar. V tem okolju je skoraj popolnoma neznan, ne seže preko lokalnega roba. Njegova dela sicer zbiratelji odkupujejo po ceni materiala, nekateri jih imajo ogromno. Morda so njegova dela posredno že po vsem svetu. Pred enim letom je izgubil status, na ministrstvu so mu očitali, da nima dovolj del. A ni lastnik nobenega od ustvarjenih del, ustvarja iz rok v usta, sliko naredi, jo proda za ceno materiala in s tem gre po nov material in hrano. To je tak vangoghovski boj za obstanek skozi sliko. Neverjetno za današnje pojme. Naredili smo katalog, ga poslali na ministrstvo, kjer so mu na tej osnovi odgovorili, da so njegova dela presežna in mu bodo v kratkem vrnili status. Samo en delček originalov sem poslikal za ta katalog, večino pa restavriral iz kopij in fotokopij. Zato sem delal na tem projektu kar nekaj mesecev. Morda se bodo z leti še trgali za Moma."

Korman in Lešnik v samem vrhu

Vi govorite o likovni nepismenosti, "nerismenosti" danes, pa je vendar že Marija Terezija uvedla v šole obvezen pouk risanja za vse. Očitno nazadovanje skozi čas?
"Sam sem se zaletel v zid, ko sem na strojni fakulteti poučeval računalniško 3D modeliranje in opazoval posledice opuščanja klasičnega risanja. 3D modeliranje se je takrat zdelo nekaj fenomenalnega, odrešilnega in to mi je na strojni fakulteti prineslo očitno neke točke med študenti, ker so prihajali do neverjetnih rezultatov. Celo sam iz svojega žepa sem šel kupit prva programska orodja, da so študentje lahko 3D modelirali. Danes je na strojni 3D pismenost osnovni predpogoj za študij. Včasih so bili strojniki najnatančnejši risarji, ukvarjali so se s stotinkami milimetrov. Po vpeljavi 3D opismenjevanja pa se je na klasično risanje nekoliko pozabilo, kar je bilo kasneje prepoznano kot velika napaka. Že Leonardo se je v zametku ukvarjal s strojnimi elementi. Med vsemi ustvarjalci, ki so risarsko opismenjeni, pa so strojniki zagotovo med najbolj natančnimi, zato sem se takrat tudi sam zavestno odločil poučevati dizajn na strojništvu in ne na pedagoški akademiji."
Potem ste humanizirali tehniko? Ste med tistimi, ki naše izobraževanje zelo cenijo.
"Dizajn je novodobni amalgam med umetnostjo in znanostjo. Pri umetnosti cilj ni določen, ciljna scena je precej odprta. Pri dizajnu pa je cilj vedno določen, vso umetniško kreativnost in znanstvena spoznanja je treba uporabit, da dosežeš cilj. Zame je avto tudi vrhunska skulptura, ampak je hkrati tudi timsko delo. Kako prefinjeno zdizajnirani so nekateri avtomobili, da so postali umetniški artefakti. In kako bogato kulturno okolje imamo tu pri nas, kak vrelec talentov: imamo recimo dr. Matjaža Kormana, Mariborčana, ki je direktor vseh razvojnih tipov vozil pri Audiju. Je oče prvega velikoserijskega električnega avtomobila - audija e-trona. Priznal mi je, da je bilo zanj ključno prav kulturno okolje in prav tak šolski sistem, iz katerega je izšel, da je lahko priplezal na tako vrhunsko pozicijo. Pri Mercedesu imamo pa na samem vrhu glavnega oblikovalca Roberta Lešnika. Tomaža Pandurja si brez likovnosti njegovih predstav ne moremo niti zamisliti.
Širina našega izobraževalnega sistema, to, da nisi prehitro usmerjen, omogoča, da lahko rasteš kot neka zarodna celica, iz katere se lahko potem razvije karkoli. Sploh se ne zavedamo tega kulturnega bogastva okolja. Pri nas se sistemsko, načrtno skrbi za ljubiteljske dejavnosti, kar je dobro. Država likovno ljubiteljsko dejavnost v društvih sistemsko podpira, tistih, ki to omogočajo, da se razvija, ki ljubitelje izobražujejo, pa se ne podpira. In to je ključni kamen spotike. Z monografijo ob stoletnici DLUM-a bi rad ozavestil prav pomen likovne ustvarjalnosti za širše in ožje okolje, za vse discipline, ki temeljijo in se napajajo iz likovnosti. In risanje je predpogoj vsega."
V monografiji ob stoletnici DLUM predstavljate tudi mariborske slikarje znanstvenike?
"To, kar dela dr. Marjan Drev, akademski kipar, na področju teorije vozelnega prostora, je izjemnega pomena za kiparstvo in je neverjetno. Hotel sem ga habilitirati za profesorja, a so bili moji kolegi na pedagoški fakulteti proti. Prav tako izjemen je tudi dr. Andrej Skrbinek s svojim poznavanjem barvnih teorij."
Pionirstva v ustvarjanju so vaša značilnost. Spomnim se davne razstave vaših del računalniške grafike v starem Rotovžu. Od kod ta potreba po novem?
"To je raziskovalni duh. Zmeraj pa se bojim in izogibam trepljanja s pohvalami. Ko je bila te dni 30. obletnica galerije MediaNox, sem se ob katalogu spomnil svoje razstave iz leta 1991, torej iz samega začetka delovanja galerije. V Mariboru sem bil marsikdaj inavgurator novih galerij, tudi Hestove ob MediaNoxu. Videti je, da je v moji naravi, da rad odkrivam, potem pa odkritja ne eksploatiram. To me ne zanima. Včasih sem se zelo zanimal za jazz, a ko sem spoznal Braneta Rončela in njegovo boljšo zbirateljsko žilico, sem odnehal. Rad vključujem novosti. A ko eno področje odpreš in se mu posvetiš, se s tem hkrati tudi omejiš, sam pa ne bi rad izgubil širine. Moj problem je, da sem univerzialist in me leonardovski način dela privlači, zato me ljudje včasih dojemajo kot površnega. Seveda je pa tudi logično, da ne moreš biti na več področjih tako globok kot kak specialist. A današnji časi zahtevajo pogled nad celoto in s tem pogojeno interdisciplinarnost, ki jo sodobna tehnologija omogoča in podpira."
Ob stoletnici načrtujete tudi mednarodno nagrado Zorana Mušiča. Se vam zdi prav, da jo poimenujemo po njem, ki je svoje mariborsko obdobje imenoval "čas brez posebnosti"?
"Ime Društvo likovnih umetnikov Maribor predstavlja opis stanja centralizacije po vojni, ki pa že kmalu po tovrstnem poimenovanju ni več ustrezalo. Če vzamemo sam začetek organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, je bil vseslovenski, nadaljevanje po drugi vojni pa je zajemalo ves severovzhod. Slovenj Gradec, Ptuj, Murska Sobota, Lendava, Celje, Velenje so dogodkovno bogati predvsem skozi likovno ustvarjalnost. V Mariboru pa smo likovniki v senci velikega drevesa - SNG, ki je res na svetovni ravni. Zato smo morda manj vidni.
Sčasoma bi rad našel tudi ustreznejše ime za naše društvo, umetnike bi takoj zamenjal za ustvarjalce. Tudi nagrado društva bi preimenoval v kiparsko nagrado po Tihcu ali Kolbiču, slikarsko po Polaku, Kavčiču, Kosu, Kotniku itd. To so podani predlogi za končni izbor renoviranih društvenih nagrad. Na dolgi rok pa Maribor potrebuje neko mednarodno nagrado. Kot je SNG z baletom ta čas svetovna referenca, se moramo tudi mi vključiti iz Maribora v svet mimo Ljubljane, ki ima svoje nagrade. Potrebujemo nekaj avtonomnega, kar nas bo vnovič povezalo in dvignilo iznad povprečja. Nekoč smo že imeli povezave z Berlinom, Londonom ... Mostove smo postavljali politikom, a iz tega nismo nič pridobili. Kot je bil nekoč mednarodni kiparski simpozij Forma viva izjemno pomemben, pa žal ni doživel nadaljevanja. Je pa še vedno potencialni zametek. Kdor ima preteklost, ima prihodnost. Mi lahko Formo vivo nadaljujemo in v tem smislu imam že desetletja idejo za kiparsko pot ob Dravi, kot je v Parizu ob Seini, v Amsterdamu ali avstralskem Cairnsu ... Tudi tradicija trienala Eko obstaja v mestu in mu manjka nadaljevanje, nadgradnja. Nagrade so kot vrednotenje: pomembne so in ostajajo. Mušiča vidim samo zato, ker je od slovenskih edini mednarodno postuliran."
Zakaj je Mušič dobra ideja?
"Ko sem živel v Parizu, sem se družil s slikarjem Jožetom Ciuho. Tudi slike mi je popravljal, dovolil sem mu. Njegova bolečina pa je bila, da ni bil tako uspešen kot Mušič. Mušičev galerist je imel jasen cilj: če hočeš nekoga poslati na svetovni trg, moraš imeti nadzor nad njegovimi deli. Mušič se je moral enostavno odpovedati delu opusa, ki ga ni imel pod nadzorom. Slike je prodajal po 400 tisoč frankov, in če bi nekdo iz Maribora prinesel enega Mušiča in ga tržil po domače, bi s tem rušil ceno Mušičevih del. To se dogaja že desetletja v Sloveniji, da se trg ne more vzpostaviti, ker se dela prodajajo pod roko. Ideja je, da bi v Sloveniji naredili organizacijo, ki bi naredila popis umetnikov in njihovih del in bi s tem zagotavljala sledljivost. Pri nas urejenega trga še ni, ker ga sami ustvarjalci rušijo. Eni se gredo pač ceneni biznis, a to z umetnostjo nima veliko skupnega."
Umetnost danes se enači s kulturo in se jo z vrha oblasti podcenjuje, zlasti sodobno. Kaj pravite?
"Poglejmo samo zadnjo državno proslavo, ki ni bila niti na osnovnošolskem nivoju, kar zadeva likovno podobo. Bila je skupek likovnega neznanja in otroške naive. Da si dovolimo, da nas na državni ravni prezentirajo likovno polpismeni, je tako, kot bi dali avtobus voziti entuziastičnemu predšolskemu otroku. Mi, potniki, ki smo ujeti noter, pa vemo, da tak avtobus ne more priti daleč."