Študentsko gledališče na 55. FBS: Prosim, da lahko delamo

Naselili so vse prostore GT22, z razstavo, videi, fundusom predmetov, ki so povezani s procesom dela. Razstavo so poimenovali Kakšna plodna predstava: muzej naših ljubezni in predstavili delavnico Kako ravnati s tem strojem? Vse to pa je kontekst dogodka, ki se je premierno zgodil predsinoči in se bo ponavljal, če bo le šlo. V intimnem zaodrju GT22 je bila premiera Kvarteta Heinerja Müllerja, produkcija šestega semestra dramske igre, gledališke režije in dramaturgije na AGRFT. Nastala je v sodelovanju med AGRFT, Festivalom Borštnikovo srečanje, Momentom in GT22. Predstava je za samo pet gledalcev.

Med samostjo in gomazenjem idej

Z mentorjem Brankom Jordanom sva se sprehodila po razstavi. Vse temelji na rednem programu šestega semestra, posvečenega Kvartetu Heinerja Müllerja, ki pa se je znašel v novih okoliščinah. "Znotraj semestra se je pokazalo, da določene stvari, ki jih študentje počnejo, po kreativnosti presegajo zunanje okoliščine. Out of the box projekt smo razširili in se lotili destilacij vsega, kar smo delali, v različnih medijih - v obliki knjige, razstave, ki je za nas povsem drug medij, in predstave. Sodelovala je matična akademija, svet za umetnost pri UL, Festival Borštnikovo srečanje; povabili so nas v Maribor, kjer smo se dogovorili z GT 22, Fundacijo Sonda, Momentom, ki so nam omogočili laboratorijsko delo," razlaga Jordan. Gre za poskus, kako prestaviti gledališko delo v druge medije. Nova forma za novo realnost - korona art. Osnovna teza je bila naseliti različne atmosfere v različne prostore GT22. Temeljno vprašanje pa je bilo, kaj jih je najbolj zaznamovalo v tem semestru, ki je specifičen. Omenjali so dvoje skrajnosti - samota, osamljenost, prepuščenost samemu sebi na eni strani, na drugi pa kopica idej in gomila stvari. "Poskušali smo razmišljati skozi njihove artefakte o njihovih samotah, osamljenosti, praznini. Z njihovimi citati in artefakti smo poskušali poslušati prostor. Marsikaj smo kontekstualizirali ali je nastalo na novo."

Ključna didaskalija oddaljenih časov in atmosfer

Akademijski študij je bistveno drugačen od drugih, študentje so bolj povezani. "V vsaki generaciji se vzpostavi skoraj družina, in zareza, ki se je zgodila, nas je vrnila v domače kroge, razkropila po celi Sloveniji. Za nikogar ni bilo enostavno. Na pomembni točki smo se zavedeli razdrobljenosti med Ljubljano, Piranom, Ljutomerom, njihovimi kraji bivanja, in začeli potovati - v globino. Največji obrat, ki so ga naredili, je, da so začeli ustvarjati s sabo, zase in v svojih prostorih, ki jih sicer ne bi nikoli uporabljali."

Torej se je zgodil vendarle zanimiv preboj, velik mentalni obrat. "Šlo je zelo postopoma, kar je super," pravi Jordan, ki je bil z Jernejem Lorencijem mentorsko vseskozi na zvezi po zoomu. "Naloge, ki sva jih zastavljala, so bile raznovrstne. Na začetku so napisali celo manifest ustvarjalnosti, zadnja naloga pa je bila Osvobodilna fronta, kjer smo skušali študente usmerjati v refleksijo tega, kar se dogaja okoli njih. Da ne bežijo v material, ampak da se odzivajo tudi na okoliščine. Izjemno kolektivno delo sta razstava in knjiga, odrekli smo se avtorstvu, gre za skupno iskanje. Poigravamo se na razstavi z medijem, ki nam sploh ni blizu. Opazujemo, kako delujejo negledališki prostori, ob tem se veliko naučimo z rekonstrukcijo. Posamezna dela poimenujejo, dokumentirajo proces z vsemi rekviziti.Vse je malo humorno. Nekaj naslovov z razstave: DNK/vložen, Bolečina je kratka, radost je večna,, Samoohranitev, Bestialnost, Poljubljanjam Hrepenenja, Kaj je življenje brez vsakodnevne smrti, Sladoled, Spovednica.

Lorenci je za osnovno študijsko gradivo izbral Kvartet. Tista znamenita, edina didaskalija v tekstu s poševnico - salon pred francosko revolucijo na eni strani, na drugi pa bunker po tretji svetovni vojni - druži noro oddaljena časa in osebi ter noro različni atmosferi. Ena apokaliptična, druga višek uživancije, perverzije v zgodovini. Müller je to pisal v času Berlinskega zidu. Z epidemijo se je ta bunker, ta apokaliptičnost ponudila sama od sebe kot dobra odskočna deska.

Vstopanje v isti material skozi tri medije

AGRFT-jevci so zavzeli GT22, vse prostore, posebej za razstavo so študentje pripravili odlomke za produkcijo predstave online, nič ni bilo v živo. Tako so tudi končali semester. Zdaj že tretjič vstopajo v isti material skozi tri različne medije. "Prostor GT22 je zelo inspirativen in vse je nastajalo v sobivanju, nekaj smo pustili, nekaj odstranili, dodali. Knjiga je poseben projekt, hkrati pa del razstave. Vsi so bili vpleteni v njeno nastajanje, razen oblikovanja. Povabili smo umetnico Toni Soprano. Naš letnik sodeluje že drugo leto tudi z dvema študentoma glasbe, Matejem Kastelicem in Melani Popit, ki sta za vse prostore izdelala tudi navdihujočo glasbeno instalacijo." Tudi nekakšen fundus je na razstavi z artefakti, ki so jih študentje uporabili v svojih videih. Koliko igrivosti in drznosti, koliko norih potovanj so si lahko privoščili zase. Bila je dobra lekcija za vse, kako razvijati kreativnost in angažma do točke, ko prideš na oder." Eden od delov razstave in knjige se imenuje Osvobodilna fronta, prikazuje vse videe, ki so bili posneti za to nalogo. V blackboxu so kolesa kot angažirano stališče študentov.

Klara Kuk je študentka igre in o tem korona art projektu pravi, da je bil to lep, poučen proces. "Mi delamo v zelo specifičnem okolju. V našem letniku je enajst igralcev in ena režiserka.Veliko sem delala s sladoledom. Zakaj sladoled? Delali smo preko zooma in iskala sem nekaj konkretnega, kar bi povezalo mene in mojega soigralca Jureta Žavbija. S telesnimi tekočinami sva se povezala. Vsak dvojec je delal svoj Kvartet. Midva sva se na eni točki ločila, ker sva imela vsak svojo idejo. Res smo bili ustvarjalni. Kolikor smo hendikepirani zaradi razmer, je bilo veliko več časa za procesiranje. Samota je bila utesnjujoča, a tudi produktivna."

Nič ni bilo več samoumevno

Živa Bizovičar je režiserka predstave. O zapletenih razmerah ustvarjanja v tem letu je dejala, da jim je pomagalo predvsem več časa za razmislek, kot bi ga imeli v normalnem študijskem procesu. "Zanimivo za nas je bilo ukvarjanje z drugimi mediji. Pri režiji se mi je odprlo veliko novih asociacij. Tudi notranji svet sem lažje zartikulirala.Vse so nas te razmere malo odprle, v klasičnem teatru, kjer bi se ukvarjali z enim samim medijem, bi bilo zelo drugače." Kako vidi širši kontekst, grožnjo z zaprtjem gledališč, omejevanja gledališkega procesa, teater brez dotika, celo vrsto težavnih okoliščin? "Predtem je bilo za teater samoumevno, da se dogaja tukaj in zdaj in da se dogaja vedno v odnosu s publiko. Zdaj pa se z vsemi posnetki predstav, ki so prišle na splet, postavlja novo vprašanje, kaj teater sploh je. Je dejansko vezan na tukaj in zdaj ali je lahko teater tudi kaj širšega? Sem sicer pristaš tistega tukaj in zdaj, a vprašanje je, kako lahko to sploh omogočamo, kako se lahko lotimo tega v teh okoliščinah." Ste se znašli tudi v krizi? "Sama delam z igralci že dober mesec v Mariboru. Ogromno vaj nam je odpadalo, ker nismo vedeli, ali ima kdo korono. Vsaka vaja je nekaj posebnega, nič ni več samoumevno. Želja po gledališču in ustvarjanju nas je vse gnala - prosim, naj se zgodi premiera, vaja, prosim, da lahko delamo. Prav neka želja po gledališču je začela v vseh nas vibrirati in pozna se pri končnem produktu. Bili smo nenehno na preizkušnji, veliko smo se spraševali, kaj je gledališče, kaj pričakujemo od končnega produkta v teh okoliščinah. Po premieri se dogovarjamo za predstave v Ljubljani, a težko je govoriti v tem času o načrtih, ko se teater lahko zapre vsak trenutek."

Domen Novak je igralec, ki se mu zdi pri projektu najdragoceneje, da so sami sebe lahko spoznavali v drugih medijih. "Ključna razlika je v tem, da v teatru vedno ponujamo ljudem celega sebe, svojo prezenco, da se opredeljujejo do nas. Tukaj pa se je v prvem delu procesa, ko smo snemali videe, še toliko bolj pa ob ustvarjanju knjige in razstave, fokus s sebe prestavil na neke druge stvari. Bila je čudovita izkušnja. Ko začneš študirati igro, se ves čas ukvarjaš s sabo, kako preživeti na odru. Pri videu, kjer opazuješ sebe, je bil prvi odmik, še večji pa z razstavo in knjigo in bolj konceptualno razmišljanje je za igralce zelo dragoceno. Hendikepirano situacijo smo izkoristili sebi v prid in na to smo ponosni in hvaležni mentorjem." Pokaže svoj artefakt na razstavi, naslov dela je Samoohranitev. "Za potrebe tega videa sem snel dlake z vsega telesa in jih shranil. Razstavljene so v posebni sobi, v 'fundusu'. Nekaj malega, kar je ostalo, nosi sestavine mene in lika, Valmonta, in to sem dal v vitrino, kar je nekak jalov poskus samoohranitve." Izolacija tako majhno skupnost študentov, kot je na akademiji, najbrž udari bolj kot druge. "Agresivno je vplivalo na nas vse. Prvič smo bili v tem semestru ločeni po parih zaradi teksta, ponavadi delujemo cel letnik skupaj. To je bil prvi rez skupnosti, prva dva tedna smo bili res osamljeni. In prva razstavna soba poskuša ujeti prav to. Vsak od študentov je moral izolirati en svoj predmet, ki je v zvezi s samoto, in ga nasloviti. Razstava ima močan kolektiven vibe, hkrati pa je vsakdo moral sprejemati celo vrsto samostojnih odločitev."

Kako si predstavlja novo realnost teatra? "Zelo sem za to, da se varujemo, imamo odgovornost do sebe in drugih. A za teater je to neizbežno slabo. Treba se je prilagajati, iskati načine, da bo lahko funkcioniral. Ampak odvzema mu edino stvar, v kateri je najmočnejši. Brez stika in odnosa mu odrežemo krila."