Petra Vidali
Zbirka Miti škotske založbe Canongate naj bi nanovo izpisala najpomembnejše mite naše kulture. Stava na pomembno vsebino je šla z roko v roki z izbiro največjih pisateljskih imen in z do takrat najbolj ambicioznim založniškim podvigom: prva knjiga iz zbirke, Kratka zgodovina mita Karen Armstrong, je 21. oktobra 2005 izšla istočasno v 28 jezikih in 33 državah. Tudi v slovenščini pri Mladinski knjigi. Dobili smo še Penelopino prejo Margaret Atwood, Težo Jeanette Winterson,
Levji med Davida Grossmana, naslednje leto pa Čelado groze Viktorja Pelevina. Potem so, v svetu in pri nas, Miti potihnili. Kot večina reči, ki vnaprej stavijo na večnost, predvsem pa kot večina reči, ki nastane po naročilu, so se izkazali za muho enodnevnico.
Olga Tokarczuk je svojo knjigo napisala kot poljski prispevek k zbirki, kot je Drago Jančar takrat napisal Graditelja. Ana In ni prevedena v veliko jezikov in ni med pisateljičinimi največjimi uspešnicami. Pa vendar je hvalevredno, da so jo pri KUD Police Dubove izdali in, seveda, da jo je prevedla Jana Unuk, ki je, z izjemo romana Pravek in drugi časi v prevodu Jasmine Šuler Galos, zaslužna za vse slovenske izdaje Olge Tokarczuk. Ker se je založba, ki je leta 2017 izdala že njene Jakobove bukve, odločila, da ne bo podpirala monopolnih knjižnih verig, pride do knjige najbrž samo tisti, ki ve, kaj išče. Upajmo, da vsaj druge prodajne poti funkcionirajo. Olga Tokarczuk ne sme biti skrita.
V Ani In v grobnicah sveta ne dobimo Olge Tokarczuk v najboljši možni obliki, vseeno pa dobimo čisto Olgo Tokarczuk. Njeno soočanje z mitom ni prisilno in nasilno, ker so mitotvorni postopki na delu tudi v njenih romanih. "Načrti" časov in teritorijev in odnosov med osebami v njenih romanih se zdijo kot kompleksne kozmogonije in panteoni, ki ponujajo odgovore na vprašanja, ki si jih postavljamo od pamtiveka. Ob tem je bistveno, da so svetovi, ki jih kreira, in odgovori, ki jih ponuja, alternative tistim svetovom in paradigmam, ki so nas tisočletja determinirali - in uničili. Nekoliko poenostavljeno, njen mit iz časa nastanka sveta je mit, ki bi lahko preprečil grozeči konec sveta. In še ena njena stalna lastnost jo kvalificira za novi izpis starega mita: Olga Tokarczuk ima občutek in interes za vedenja, ki jih ni mogoče dojeti s kavzalno logiko, hkrati pa je sposobna mistične vsebine prezentirati tako, da jih približa tudi sodobnemu racionalnemu bralcu oziroma bralki.
Ne Olga Tokarczuk v najboljši možni obliki, vseeno pa čista Olga Tokarczuk
Kateri mit je torej izbrala? Sumerski mit o boginji Inani, nastal pred skoraj štirimi tisočletji in zapisan v klinopisu na glinenih tablicah. To je prvi izmed mitov, ki govorijo o spustu v podzemlje, v deželo mrtvih, in najstarejša pripoved o bogu, ki umira, vendar se čez čas spet vrne v življenje.
V osrednjo zgodbo o Inaninem spustu v podzemlje je vključila še dve pripovedi, o stvarjenju človeka in o tem, kako je eden od bogov Inani predal moči. Boginjin sestop v deželo mrtvih je v romanu prikazan kot revolucionarno dejanje, kot ženski upor, ki ruši patriarhalni red vrhovnih moških bogov. "Paradoks je, da nam puščavski pesek današnjega Iraka, dežele, ki je postala arena tako številnih simptomov agresivnega zmagoslavja patriarhalnih sil: diskriminacije, okupacije, težnje po nadvladi, danes, na začetku novega milenija, po več tisočletjih razkriva mitološko pojavo ženskega božanstva z veliko aspekti. (...) Trdno sem prepričana, da se po Inani lahko neposredno dotaknemo ogromne pradavne, pozabljene mitologije Boginje, ki je pravzaprav ni mogoče obnoviti, in da njen mit izvira iz časov pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in - znotraj tega - patriarhalnega monoteizma," zapiše avtorica.
Zdi se torej, da ne gre toliko za feministično branje mita, kot za izbiro feminističnega mita na sebi. Seveda pa si je avtorica Tokarczuk v detajlih dala duška. Bogovi, moški bogovi, so tisti, ki sami ne znajo ničesar ustvariti, zato pa komandirajo in organizirajo. So računovodje, knjigovodje, slovničarji. Prebrati njeno "razlago", zakaj so nam bogovi namenili spolnost in hrepenenje (odlomek v okvirčku) ali prebrati videnje, kako je boginja Ninma protestno zapustila svet in skrbela za invalide, ki so jih iz objestnosti ustvarili moški bogovi, hkrati pa kreirala, dobesedno v rastlinjakih vzgajala nove ljudi, novo vrsto, no, to je neprecenljivo.
Pisateljica je mitično zgodbo umestila v prihodnost, futuristično mesto je strukturirano vertikalno, ljudi in bogove po njem razvaža mreža dvigal. Višje ko je nadstropje, višje si na družbeni lestvici, prestiž se začne tam nekje pri trikrat treh centimetrih neba. Na eni strani hipertehnologija, na drugi v blato, umazanijo, temo pogreznjen svet: milje Ane In v grobnicah sveta spominja na scenografijo kakšnega Iztrebljevalca.
Ob vsebini, sporočilu in časovni in krajevni umeščenosti - gre za avtorsko variacijo mitskega in illo tempore, za "tedaj, zdaj in vedno" - roman odlikuje tudi izvirna pripovedna instanca. "Ugotovila sem, da je bistvo mita to, da ga pripoveduje vsakdo in nihče; je skupna vrednota in pravzaprav nima avtorja. Zgodbo sem torej prepustila več pripovedovalcem, naj si jo podajajo in jo peljejo naprej kot večglasno petje." Ob tem Olga Tokarczuk pravi še, da bi zgodbo, če bi znala, narisala, in tako zmanjšala vlogo samega besedila. Pozneje se je to res zgodilo, njeno zgodbo je pred nekaj leti v stripu oživil Daniel Chmielewski in stripu se zdaj obeta mednarodna kariera.
Ob kratkem romanu je ogromno vredna tudi avtoričina Zaključna beseda (iz nje so zgodnji citati), ki je odličen esej ne le o konkretnem ustvarjanju, ampak razmislek o mitologiji, o funkciji, interpretaciji, uporabi mitov … Njena spremna beseda je tako dobro dopolnilo k skoraj sočasno pri LUD Literatura izšlim esejem Pozorni pripovedovalec, prav tako v prevodu Jane Unuk in z njeno spremno besedo. To je prispevala tudi k Ani In v grobnicah sveta in bralcu približala še tiste kontekste in razlage, ki jih sama avtorica ne, kot dragocen kuriozum pa je spremni besedi dodan še prevod dela sumerske pesnitve, ki ga je opravila Lara Unuk.
Prototip človeka, kot ga lahko naredi moški
"Užaljeni najstarejši se je sklonil in prvi pobral s tal malce gline. 'Tudi prav, če nočeš ti, bom pa zdaj jaz naredil človeka, zamenjava,' ji je rekel.
Šaril je po glini, dolgo, pomagal si je z jezikom, si slinil prste. Drugi so začeli postajati nestrpni, šušljali so med sabo. On je vendar dober za načrte, za skice, ne pa za izvedbo. Umetnik je, ne pa obrtnik, kot je bilo že rečeno. Toda očitno mu je pivo stopilo v glavo, očitno ga je zanesel napuh. Ali se bo predrznil polotiti nečesa, kar zmore samo ona, Ninma, ženska s košaro in palico?
To je trajalo dolgo in vsi so slišali njegovo sopenje. Dokler ni končno pokazal tega, kar je naredil. Večina od pirovalcev je odvrnila pogled, kajti bitje je bilo majhno in nakazno, vse v njem je bilo slabo narejeno in bolno - njegove oči so bile bolne, njegov vrat je bil bolan, rebra zverižena, pljuča bolna, srce bolno, drobovje bolno, njegove roke šibke, ne bi zmogle dvigniti k ustom kosa kruha, njegova hrbtenica je bila zvita, glava nasajena postrani, poleg nje pa na krivem vratu še ena glava, najbrž nastala iz odvečne grude gline. Tako je bilo to videti. Toda knjigovodja je bil sam s sabo zadovoljen."
Enkratni spol
"Izmislil si je nekaj, da bi se držali skupaj, da jim na kraj pameti ne bi padlo samotarstvo – kajti takrat se rojevajo najnevarnejše misli – zanje si je izmislil spol! Skupaj z njim pa tudi ustrezne organe, da bi se lahko reproducirali sami, da ne bi bogovom mešali glave; vendar to ni bil takšen spol, kakršnega je imel sam in drugi očetje, in bratje in sestre, in matere in hčere, ne večkratni spol, dan na izbiro, ne moči polni spol, ki ne ločuje, temveč povezuje, zaradi katerega si lahko hkrati brat in ljubica, oče in sestra, sin in mati. Njim, tem drobnim bitjem, je dal enkratni spol, zanikrno, bedno imitacijo. Da ga je še samega zmrazilo od groze, samo za hip, zatorej jim je to stigmo pri priči poplačal s trenutkom užitka. In zanje si je izmislil hitro življenje, končano s smrtjo, kajti na ta način, če bodo živeli kratko, ne bodo utegnili v celoti dojeti njegovega načrta. To mu je pri priči popravilo razpoloženje – stresel se je od smeha, ti, ki so mu gledali čez ramo, pa skupaj z njim. To pa je nekaj! Kakšna zamisel. To jim bi vzelo goro časa: vleklo jih bi enega k drugemu, shajali se bodo in razhajali, hrepeneli in sanjarili, trpeli in zapadali v ekstazo. Pihnil je v mokro tablico, na katero je risal, in prototipska oseba – ta znotraj prazna skica – je oživela, se ozrla po sebi in takoj jo je obšel sram. Z rokami je zakrila svoj spol. Tudi to je sprožilo izbruh smeha."
